Make your own free website on Tripod.com
POBUNJENI UM - web magazin


MANIFEST ZA 21.STOLETJE
150 let Komunisticnega Manifesta
Verzija na slovenačkom jeziku. Kliknite ovde za verziju na srpskom jeziku.

Na prvi pogled se zdi, da ponovna objava Komunističnega Manifesta zahteva pojasnilo. Kako lahko opravičimo nov izid knjige, napisane pred skoraj 150 leti? V resnici je Manifest sodobnejši od večine ostalih knjig. To trditev lahko enostavno dokažemo. Če proučimo katerokoli buržujsko knjigo o podobni temi, napisano pred stoletjem in pol, nam kaj hitro postane jasno, da bo takšno delo le zgodovinskega značaja, brez možnosti uporabe v praksi. Kakorkoli, pričujoče delo nam v osupljivo malo besedah prikaže globoko analizo, ki nam sijajno pojasni temelje fenomena, ki priteguje našo pozornost na globalni ravni. bsp;

Pravzaprav je Komunistični Manifest dandanes celo primernejši kot leta 1848, ko je prvič izšel. Poglejmo primer. Ko sta ga Marx in Engels pisala, so bile svetovne multinacionalke še vedno pomaknjene nekam v prihodnost. Kljub temu sta razložila,            kako “svobodno podjetništvo” in konkurenca vodijo v osredotočenje kapitala in monopolizacijo proizvodnih sil. Res smešno je brati izjave zagovornikov kapitalizma, ki so se spotikali ob te Marxove trditve, češ da so napačne, a so se v resnici izkazale za ene izmed njegovih najgenijalnejših napovedi.

V 80. letih je postalo moderno trditi, da je “malo lepo”. Tukaj se sicer ne bi spuščali v lepoto majhnega, velikega ali srednjega, toda neizpodbitno dejstvo je, da se proces  osredotočanja kapitala kot je napovedal Marx zares dogaja in je v zadnjih desetih letih dosegel nezaslišano stopnjo.

V ZDA kjer je ta proces najbolj opazen, je v letu 1994 500 gigantskih monopolistov obračunalo 92% vsega prihodka. Na vsem svetu je 1000 največjih podjetij imelo 8 milijard dolarjev prihodka, kar je enako tretjini svetovnega dobička. V ZDA ima 0.5% najbogatejših družin v posesti polovico premoženja, ki je v rokah posameznikov. Najbogatejši odstotek Američanov je povečal svoj delež  državnih dohodkov iz 17.6% v letu 1978 na nepričakovanih 36.3% v letu 1989.

Proces centralizacije in osredotočanja kapitala je dosegel do sedaj neslutene razmere. Število prevzemov je doseglo značaj epidemije v vseh naprednih industrijskih državah. V letu 1995 je število prevzemov podrlo vse rekorde. Mitshubishi Bank in Bank of Tokyo sta se združili v največjo banko na svetu. Združitev Chase Manhattan in Chemical Bank je tvorila največjo bančno skupino v ZDA z združenimi rezervami 297 milijard dolarjev. Največja zabavna industrija na svetu se je pojavila z Walt Disneyevim prevzemom Capital Cities/ABC-ja. Westinghouse je kupil CBS, Time Warner pa Turner Broadcasting Systems. Na farmacevtskem področju je Glaxo kupil Wellcome. Prevzem Scott Paper-ja s strani Kimberly Clark-a je ustvaril največjega proizvajalca svilenega papirja na svetu. Prevzemi se z rekordnimi števili širijo tudi po Evropi, celo v zadnjih nekaj tednih. Tudi Švica je doživela svoj prvi sovražni prevzem glede papirne družbe Holvis. V Britaniji so doživeli poplavo sovražnih prevzemov, ko je na primer Forte, največja Britanska hotelska družba, za 3.2 milijarde funtov prevzela svojega tekmeca Granado, to je verigo restavracij in počivališč. V veliko primerih so ti prevzemi povezani z vsemi vrstami nečednih poslov – notranjimi popusti, ponarejenimi delnicami in ostalimi prevarami, tatvinami, goljufijami, kot naprimer škandal z Guinessom.

Ne bi bilo težko navesti še veliko primerov, ki dokazujejo, da se Marx in Engels v svojih analizah brez dvoma nista motila glede osredotočanja kapitala. Ta proces ne napoveduje gospodarske rasti, ampak ravno nasprotno. V vsakem primeru njihov namen ni vlaganje v razširitev proizvodnje, temveč zapiranje in ukinitev obstoječih tovarn in delovnih mest, da bi povečali dobičke brez razširitve proizvodnje.


Nadloga nezaposlenosti

“Na tej točki postane jasno, da je buržoazija nesposobna biti še naprej vladajoči sloj družbe in da družbi vsiljuje pogoje za svoj obstoj, kot najpomembnejši zakon. Nesposobna je zato, ker ni sposobna zagotoviti obstoja svojemu sužnju znotraj njegovega suženjstva, ker mu ne dovoli preiti v tako stanje, da ga hrani ona, namesto da bi jo hranil on. Družba ne more več živeti pod to buržoazijo.”

Nasprotno iluzijam delavskih voditeljev v preteklosti, se je velika brezposelnost vrnila ter razširila povsod po svetu kakor rak, ki gloda črevesje moderne družbe. Po mnenju Združenih narodov je na svetu nazaposlenih 120 milijonov ljudi. Kakorkoli, to število kakor vse statistike prikazuje zelo nezadostno navedbo resničnega stanja. Če vključimo še ogromno število moških in žensk, ki so prisiljeni opravljati vse vrste marginalnih “služb”, je resnično število svetovne nezaposlenosti nič manjše od 1000 milijonov.

Po uradnih podatkih je samo v zahodni Evropi 18 milijonov nezaposlenih, to je 10.6 odstotkov aktivnega prebivalstva. V Španiji to število znaša neverjetnih 20 odstotkov. Celo v velesili Evrope Nemciji, je število nezaposlenih doseglo 4.5 milijonov, kar je prvič po Hitlerju. Tudi na Japonskem se je prvič po letu 1930 nezaposlenost povzpela. Predstava o Japonski kot o raju polne zaposlenosti je sedaj le še zgodovina. Po uradnih podatkih je tam število nezaposlenih doseglo 3 odstotke, vendar je ta podatek zavajajoč. Če bi namreč uporabili enake kriterije kot v drugih razvitih državah , bi ta odstotek znašal od 8 do 10%.

To ni tista vrsta ciklične nezaposlenosti, ki jo delavci dobro poznajo že iz preteklosti in ki izgine, ko si gospodarstvo ponovno opomore. To ni več naključje. V trenutku pisanja traja ta trend že šest let, a svetovna brezposelnost ne kaže nobenih značilnih znakov upadanja. Vsak dan časopisi objavljajo nova zaprtja tovarn ter odpuščanja delavcev, kar je pogosto povezano z zgoraj opisanimi prevzemi. Tu ne gre za ciklično nezaposlenost ali kot jo je imenoval Marx “rezervno delavsko armado”, ki je s stališča kapitalistov v preteklosti igrala koristno vlogo. Ne! To je docela nov pojav – trajen, strukturalen, saj gre za organsko nezaposlenost, ki se opazno ne zmanjša niti v času “buma”.

Razen tega je ta brezposelnost zajela dele družbe, ki v preteklosti niso bili na udaru: učiteljstvo, zdavstvo, civilne uslužbence, zaposlene v bankah, znanstvenike in celo direktorje. Občutek negotovosti je zajel praktično vso družbo. Zgoraj opisane besede Marxa in Engelsa so se dosledno uresničile. V vsaki državi buržoazija vpije isti vojni slogan: “Zmanjšati moramo javno porabo!” To je bil slogan Thatcherjeve in Majorja. Sedaj gredo po isti poti Tony Bler in vodje desnega krila. Ne gre za naključje. Vsaka vlada v kapitalistični državi, bodisi desna ali “leva” sledi isti politiki. To ni rezultat muhavosti nekaterih politikov, ali neznanja in nezaupanja (čeprav je tudi tega veliko) toda slikovit prikaz slepe ulice v kateri se je znašel kapitalizem. 

V času kapitalističnega vzpona od leta 1948 do 1973 je buržoazija uspela – delno in začasno – premagati dve osnovni nasprotji, ki zavirata napredek: privatno lastnino nad proizvodnjo in nacionalno državo. Velikanska moč proizvodnih sredstev, ki jo je razvil kapitalizem, je že davno prestopila vse meje. To je resnično pojasnilo sedanje krize. Po drugi svetovni vojni je buržoazija poskušala to zaobiti, na eni strani s pomočjo kejenzijeve metode financiranja primanjkljaja, na drugi pa z velikanskim stopnjevanjem mednarodne delitve delavcev in brezprimerno razširitvijo svetovne trgovine. Kakorkoli, sedaj sta oba procesa dosegla svoje meje. Kejenzijeve metode, ki jih levičarski reformisti še vedno neverjetno zagovarjajo, ščasoma privedejo do inflacije in nevzdržnega primanjkljaja, kar so marksisti tudi napovedali. Marx je že na straneh Kapitala objasnil, kako lahko kapitalizem prekorači svoje meje s prekomerno uporabo kredita. Kakorkoli, to ima svoje meje, kar je gospod Micawber še predobro vedel! Kot rezultat so sedaj prisiljeni zasukati proces nazaj, zmanjšati javne stroške v obupnem poskusu, da obnovijo “zvočne finance”. Z drugimi besedami, da se vrnejo v polozaj 20-tih in 30-tih let, ali celo v čas Marxa. To je končen recept za izbruh razrednega boja vsepovsod. A ne samo to.  

Z zmanjšanjem državnih izdatkov istočasno zmanjšujejo potrebe ter ves trg in to ravno v času, ko celo buržoazni ekonomisti priznavajo, da obstaja resen problem prevelike proizvodnje in to na svetovnem nivoju. V tej smeri se pripravljajo za masivno recesijo, ki bo prišla v bližnji prihodnosti. To je neizogiben rezultat dejstva, da je v predhodnem obdobju kapitalizem presegel svoje meje. Kot razlaga Marx se lahko kapitalisti rešijo iz krize samo “s tlakovanjem novih poti do se obširnejših in uničujočih kriz, in z zmanjšanjem sredstev s katerimi se krize preprečujejo.” 

V zadnjih nekaj letih ekonomisti veliko govorijo o “globalizaciji”, misleč da je to panaceja, ki bo odpravila cikluse vzponov in recesije. Te sanje so se razblinile ob zlomu borze oktobra 1997 ter krize t.i Azijskih tigrov. Ko pišem te vrstice so prispele novice o propadu pomembnega japonskega finančnega podjetja Yamaichi Securities Co. To pomeni težke zaplete za ves svet, saj lahko finančni propad na Japonskem potisne ZDA v recesijo. Kriza v Aziji pomembno vpliva na Japonsko, saj ta tja izvozi 44 odstotkov izvoznega blaga. Kot rezultat zloma borze, je na dan privrela notranja slabost japonskega bančnega sistema, a Japonska je največji upnik na svetu. Po ocenah je pet največjih Japonskih bank bankrotiranih. Po mnenju vrhunskega japonskega finančnega dnevnika Nihon Keizai Shimbun, znašajo črni dolgovi do japonskih bank neverjetnih 1.5 trilijona jenov. Nevarnost finančnega zloma priznava celo predstojnik Japonske banke, ki je izjavil za The Economist (22/11/97), da obstaja resno sistemsko tveganje. Če bi takšna kriza povzročila množično dvigovanje Japonskega denarja iz ZDA, bi bil rezultat katastrofalen.

Vse to kaže drugo plat globalizacije. Do stopnje ko kapitalistični sistem razvija svetovno ekonomijo, hkrati pripravlja pogoje za pogubno svetovno recesijo. Kriza na enem področju svetovne ekonomije (v tem primeru azijskem), se hitro razširi na ostala. Ne samo, da ne odpravi ciklusov vzpon-recesija, daje jim celo nove pretresljive in svetovne razsežnosti.

Vsakomur ki bere Manifest je jasno, da sta prav Marx in Engels napovedovala to stanje že pred 150 leti. Razložila sta, da se mora kapitalizem razvijati kot svetoven sistem. Danes so nam te analize sijajno potrdili dogodki. Dandanes nihče ne more zanikati rušilne prevlade svetovnega tržišča. Pravzaprav je to najbolj odločilen fenomen današnje dobe. To je doba svetovne ekonomije, svetovne politike, svetovne kulture, svetovne diplomacije in da ne pozabimo, svetovne vojne. V teku 20. stoletja smo doživeli že dva takšna rezultata kapitalistične krize. Druga svetovna vojna je povzročila 55 milijonov mrtvih in skoraj privedla do uničenja človeške civilizacije.

Socializem je mednaroden ali pa nič. Toda mednaroden socializem ni produkt sentimentanosti. To ni samo “dobra ideja”. Izvira iz Marxovih in Engelsovih znanstvenih analiz, ki razlagajo, da ustvarjanje nacionalne drzave, kar je eden izmed zgodovinskih naprednih zmag buržoazije, neizogibno vodi do sistema svetovne trgovine. Ogromen razvoj proizvodnih sredstev pod kapitalizmom se ne more zadrževati znotraj mej nacionalne države zato so se vse kapitalistične države, tudi največje, primorane udejstvovati v še večji meri na svetovnem trgu.

Protislovje med velikanskimi zmožnostmi proizvodnih sil in zadušljivim prisilnim jopičem nacionalne drzave je bilo dramatično izpostavljeno med leti 1914 in 1939. Krvavi nemiri so nazorno pokazali na dejstvo, da je gledano iz zgodovinskega stališča, kapitalizem že zaključil svojo progresivno poslanstvo. Kakorkoli, ne obstaja takšna stvar, kot je končna kriza kapitalizma v pomenu samodejnega propada. Da se izvrši sprememba oblike družbe ni dovolj samo kriza kapitalizma. Ne glede na to kako močna bi bila ta kriza obstajajo močni interesi, ki so odvisni od sedanjega stanja, privilegijev in prestiža ter se kruto upirajo vsem poskusom spremembe družbe. Ravno iz tega razloga sta Marx in Engels napisala Manifest, ne kot abstraktni dokument ampak kot poziv k dejanjem, ne kot knjigo za debatni klub, ampak kot program za ustanovitev revolucionarne stranke.  

Da bi strmoglavili kapitalizem, se mora delavski razred organizirati kot organizacija, ki ščiti svoje interese. Veliko desetletji so delavci v vseh, tudi naprednih kapitalističnih državah, ustanavljali močne organizacije – partije in sindikate. Toda te organizacije se ne nahajajo vec v vakumu. Klonijo pod  pritiskom kapitalizma, ki je usmerjen še posebno na višji sloj.

Propad nacionalizma nasploh in posebno nesmiselna blodnja tako imenovanega “socializma v eni državi”, je pokazal propad stalinizma in še prej udeležba kitajske in ruske birokracije na svetovnem tržišču. Vse te države Afrike, Azije in Latinske Amerike, ki so se bojevale in zmagale za svojo neodvisnost pred neposredno imperialistično oblastjo, so se skozi mehanizem svetovne trgovine zopet znašle v okovih starih gospodarjev.

Vsaka inteligentna oseba se zaveda, da prost razvoj proizvodnih sil zahteva združitev gospodarstev vseh držav skozi skupen načrt, ki bi dovolil složno izkoriščanje bogastva našega planeta v korist vseh. To je tako očitno, da so do tega spoznanja prišli celo znanstveniki in strokovnjaki, ki nimajo ničesar opraviti s socializmom, so pa polni jeze ob strašnih pogojih, ob katerih živi dve tretjini človeške rase in so zaskrbljeni zaradi učinkov uničevanja okolja. Na žalost njihova dobronamerna opozorila naletijo na gluha ušesa, saj nasprotujejo interesom velikih multinacionalk, ki vladajo svetovnemu gospodarstvu in katerih kalkulacije ne temeljijo na osnovi blaginje človeštva in prihodnosti planeta, ampak izključno na pohlepu in iskanju dobička.  

V zadnjem desetletju 20. stoletja, ne glede na govor o globalizaciji, so nacionalna protislovja močna kot še nikoli. Pred desetimi leti so ZDA izvozile 6% svojega BDP. Sedaj to število znaša 13%, vendar ga Washington do leta 2000 namerava povečati na 20%. To predstavlja vojno napoved ostalemu svetu z Japonsko na čelu – ne gre za vojaško, temveč tržno vojno. Resnično, napetosti med ZDA in Japonsko bi v vsakem obdobju v preteklosti povzročile vojno. Toda obstoj jedrskega orožja pomeni, da je vojna med večjimi kapitalističnimi silami sedaj izključena. Tako se sedanja kriza ne more rešiti na način kot leta 1914 ter1949. Brez vojaškega bojevanja bodo notranja nasprotja v vsaki kapitalistični državi postala še močnejša. Vladajoči razred ne vidi druge možnosti, kot da preloži težo krize na ramena delavskega razreda.

Avtorja Manifesta sta z neverjetno točnostjo predvidela pogoje, ki jih sedaj doživlja delavstvo v vseh deželah. Takole sta napisala:

“Zahvaljujoč obsežni uporabi strojev in delitve delavstva je delo delavcev izgubilo osebnostni značaj ter posledično vso privlačnost za delavca. Delavec postaja privesek stroja in od njega se zahteva samo najenostavnejša ter najenoličnejša priučitev dela. Zato je strošek za delavca omejen skoraj v celoti na sredstva, ki jih potrebuje za svoj obstoj in ohranjanje svoje rase. Toda cena blaga in tako tudi delavstva je enaka svoji ceni proizvodnje. Torej se v skladu z večanjem produktivnosti zmanjšuje plača.  Prav tako se v istem razmerju veča teža dela, bodisi s podaljševanjem delovnega časa, bodisi z večjimi normami.”

Danes ZDA zavzemajo isti položaj, kot ga je imela Britanija v času Marxa – položaj najrazvitejše kapitalistične države. Tako so so splošna nagnjenja kapitalizma najbolj vidna ravno tam. V zadnjih 20 letih so se dejanske plače zmanjšale za 20%, medtem ko se je delovni čas podaljšal za 10%. Na ta način gre sedanji nenadni napredek predvsem na račun delavskega razreda. Trenutno ameriški delavec opravi v povprečju 168 ur nadur na leto. To je enako skoraj enemu tednu dodatnega dela. To še posebno velja za avtomobilsko industrijo, kjer je norma 9 ur po 6 dni na teden. Po mnenju ameriškega delavskega sindikata bi bilo odprtih 59000 novih delovnih mest, če bi samo na tem sektorju delovni teden omejili na 40 ur.

Po članku v reviji Time(24/10/94):”Delavci se pritožujejo, da za njh gospodarska širitev pomeni izčrpavanje. Vsa ameriška industrija uporablja nadure, da iztiska maksimalno delo iz ameriškega delavca:” Povprečni delovni teden se približuje rekordnim 42 uram, vključno z 4.6 urami nadurnega dela.” Isti članek navaja primer Josepha Keltborna, delavca Fibre Optics, ki zaradi zmanjšanja osebja dela v povprečju 4 ure nadur na dan in vsak tretji vikend: ”Ko pridem domov,” se pritožuje,”mi ostane le še čas za prhanje, jesti in nekaj spanja; kmalu zatem moram zopet vstati in vse se ponovi.”

Velike obremenitve, povzročene s prekomernim delom, padcem dejanskih plač, pospešenim ritmom proizvodnje i.t.d., puščajo resne posledice na kvaliteti življenja delavskih družin. Tako v ZDA kot v veliko drugih državah se je rodnost zmanjšala s povprečno 2.5 otroka na družino v šestdesetih letih, na 1.8 konec osemdesetih let. Število ločitev se je od 70. let pa do 80. podvojilo in sedaj predstavlja 60% porok. Tudi pričakovana življenjska doba od 1980 leta stagnira.

Podoben položaj je v Veliki Britaniji, kjer je bilo pod Thatcherjevo vlado uničenih 2.5 milijona delovnih mest v industriji kljub temu, da je ostala ista produktivnost kot leta 1979. To ni bilo doseženo z izpopolnitvijo strojev, temveč s prekomernim izkoriščanjem delavcev. Leta 1995 je generalni direktor zdravstva opozoril, da so izgube življenjske zaposlitve povzročile epidemijo bolezni povezanih s stresom.

V letu 1994 je bilo zaradi bolezni v Veliki Britaniji izgubljenih 175 milijonov delovnih dni – skoraj 8 delovnih dni na delavca. Število predpisanih zdravil se je povzpelo na 11.7 milijona na leto(1995). “Stres, prometni zastoji in onesnaženje ubijajo britanske poklicne voznike,” je izjavil Record, časopis TGWU-ja. Po študijah sindikata je 30% voznikov priznalo, da so zaspali za volanom in skoraj 45% jih je posledično povzročilo nesrečo. Podobne primere lahko dobimo iz vseh ostalih kapitalističnih držav.


Marxsove metode

Presenetljiva natančnost manifestovih napovedi ni naključje. Izhajajo iz znanstvene metode Marxsizma – dialektičnega materializma, ki je skozi zgodovino znan kot zgodovinski materializem. Osnove marksistične teorije so bile v zgodovini vzpostavljene v zgodnjih spisih “Sveta družina” in “Nemška ideologija”.

Vedeti moramo, da se socializem in komunizem nista začela z Marxom in Engelsom. Že prej so veliki misleci branili idejo brezrazredne družbe, osnovane na privatnem lastništvu: Robert Owen, Fourier, Saint Simon in ostali. Že v 16. stoletju je Thomas More napisal svojo znamenito knjigo Utopija, ki opisuje komunistično družbo. Kot lahko vsak prebere v delih apostolov, so se že zgodnji kristjani organizirali v skupnosti, kjer je bila zasebna lastnina strogo izključena.

Marx in Engels sta vse te poskuse označila kot utopični socializem, medtem ko sta sama zgovarjala popolnoma drugačen – znanstveni socializem. Kje so razlike? Za utopiste je bil socializem zgolj dobra zamisel, nekaj moralno všečnega, v kar morajo biti ljudje prepričani skozi pridigo. Iz tega stališča, če bi imeli prav, bi se morala nova družba ustanoviti že pred dva tisoč leti – kar bi človeštvu prihranilo veliko težav!

Kakorkoli, Marx in Engels sta razložila, da ima socializem materialno osnovo, ki je bistvo razvoja proizvodnih sil – industrije, kmetijstva in tehnologije. Zgodovinski materializem objasni, da se zgodovinski razvoj v končni analizi osnuje na razvoju teh stvari. Ta trditev – resnica, ki je nazorno prikazana skozi vso človeško zgodovino – je bila izbrana za najhujše napade obrekovalcev marksizma. Toda napaden ni bil marksizem, temveč surova karikatura, nesmiselna predstava, da je v marksizmu “vse podrejeno gospodarstvu.” Avtorja Manifesta sta večkrat odgovorila na ta nesmisel, kar je jasno razvidno iz Engelsovega pisma Blochu:

“Po materialističnem pojmovanju zgodovine je odločilen element resničnega življenja  v zgodovini produkcija in reprodukcija. Kaj več od tega nisva z Marxom nikoli trdila. Če potemtakem nekdo to trditev spreobrne v stavek, da je odločilen samo ekonomski element, jo spremeni v nerazumlivo, abstraktno in nesmiselno frazo. Gospodarski položaj je osnova, toda različni elementi zgornjega ustroja – politične oblike razrednega boja in njegove posledice, vzpostavljenje ureditve zmagovitega razreda po uspešni bitki, i.t.d. – oblikujejo zakon – in potem celo odsevi vseh teh bojev v možganih borcev: politični, legalni, filozofski, religiozni in njihov nadaljni razvoj v dogme – tudi vplivajo na potek zgodovinskih bojev in so v veliko primerih presodne v dodeljevanju njihovih oblik.

Očitno je, da religija, politika, morala, filozofija i.t.d. igrajo vlogo v zgodovinskem poteku. Vendar je po zadnjih analizah uspeh danih družbeno-gospodarskih sistemov odvisen od svojih zmožnosti zadovoljiti osnovne potrebe ljudi. Pred razvojem religij in filozofskih ter političnih idej so ljudje potrebovali hrano, obleko in streho nad glavo. Od najzgodnejših časov so se ljudje morali bojevati, da so zadovoljili te potrebe in celo sedaj to velja za veliko večino človeštva.

V danem trenutku zgodovine se začne delitev dela, kar zgodovinsko sovpada z začetkom delitve družbe na razrede. To je predstavljalo velik korak naprej, prvo omogočenje viška proizvodnje, ki je bil namenjen razredu, ki je bil osvobojen dela, vladajočemu razredu, ki je živel na račun dela drugih. V Antiki so se ti “drugi” imenovali sužnji; kasneje v fevdalizmu podložniki; in končno v kapitalizmu delavski razred.

Navzlic vsem strahotam, krivicam in trpljenju povezanim z razredno družbo, je bila slednja  z marksističnega stališča, to je z znanstvenega in ne moralističnega stališča  vseeno zgodovinsko opravičljiva, saj je igrala razvojno vlogo in potiskala družbo dalje. Največji dosežki znanosti, umetnosti in filozofije v Grčiji in Rimu so se, da ne pozabimo, opirali na delo sužnjev, ki so jih Rimljani imenovali “instrumentom vocale” – govoreče orodje (s stališča sodobnih šefov dejanski položaj sodobnega delavca ni dosti drugačen). Presežek, ustvarjen z delom izkoriščanih razredov je bil zadosten za osvoboditev manjšine izkoriščevalcev, toda ne dovolj, da bi osvobodil večino, katerih suženjstvo je bil glavni pogoj za rast civilizacije, ki je omogočena z razvojem proizvodnih sredstev.

Marx in Engels sta odkrila najpomembnejši zakon družbenega napredka, ki je sam zmožen pojasniti razvoj človeštva v zgodovini. Razložila sta, da dana oblika družbe lahko preživi le do stopnje, ko razvija proizvodne sile in če nobena družba nikoli ne izgine, razen če in dokler ne izčrpa svoje možnosti razvoja. V tem smislu se lahko družbeno-gospodarski sistem primerja z živim organizmom. To ni nekaj statičnega in določenega za vse čase, kar bi zagovorniki kapitalizma želeli da verjamemo, ko postavljajo resnično smešne trditve o genetski bazi tržne ekonomije. Kot vsak drug družbeni sistem je kapitalizem nastal, se razvil, dosegel svojo zrelost, a pozneje dosegel svoje meje in sedaj zapadel v poguben zaton.

Ko se opiramo na to znanstveno stališče, lahko končno razumemo zgodovino ne kot nesmiselno in nepovezano verigo dogodkov, določeno samo z naklučji ali le kot rezultat aktivnosti “velikih posameznikov” (čeprav seveda tudi oseben faktor v zgodovini igra odločilno vlogo pod določenimi okoliščinami), temveč proces, voden z zakoni in ki ga lahko razumemo kot vsako drugo področje narave.  

Ravno tako kot Charles Darwin razlaga, da vrste niso nespremenljive ter da posestvujejo zgodovino, sedanjost in prihodnost, da se spreminjajo in razvijajo, tako Marx in Engels pojasnjujeta , da dani družbeni sistem ni večno nespremenljiv. To je iluzija vsake dobe. Vsak družbeni sistem verjame, da predstavlja edino možno obliko obstoja človeštva. Da so njegove ustanove, vera, moraliteta zadnja stvar o kateri se mora razpravljati. To je kar so ljudožerci, egipčanski svečeniki, Maria Antonieta in car Nikolaj goreče verovali. In to je kar nas buržoazija in njeni zagovorniki skušajo prepričati, ko nam brez najmanjših osnov zatrjujejo, da je tako imenovani sistem “svobodnega podjetništva” edini možni sistem in to ravno v času, ko se začenja potapljati.


Reforme in revolucija

Dandanes je ideja razvoja v glavnem sprejeta vsaj s strani izobražencev. Darwinove ideje, dandanes tako revolucijonarne, so sprejete skoraj kot samoumevne. Kakorkoli, evolucija je v glavnem razumljena kot počasen in postopen proces brez prekinitev ali nasilnih prevratov. V politiki so ti argumenti pogosto uporabljeni kot zagovor reform.

A to sloni na nerazumevanju. Resnični mehanizem evolucije ostaja še danes knjiga zapečatena s sedmimi pečati. To je zelo osupljivo, saj je celo sam Darwin ni razumel. Šele v zadnjem desetletju je z novimi paleontološkimi odkritji Stephena J. Goulda, ki je odkril teorijo “poudarjenega ravnotežja” dokazano, da evolucija ni postopen proces. So dolga obdobja, ko ne pride do opaznih sprememb, toda v določenem trenutku je linija evolucije prekinjena z eksplozijo, pravo biološko revolucijo zaznamovano z obsežnim izumrtjem nekaterih vrst in hitrim razvojem drugih.

Podobnost med družbo in naravo je seveda le približna. Toda celo najbolj površinski  pregled zgodovine nam pokaže, da je postopna interpretacija neosnovana. Tako družba kot narava pozna dolga obdobja počasnega in postopnega spreminjanja, toda tudi tu so linije prekinjene z eksplozivnim razvojem – vojnami in revolucijami, v katerih je proces sprememb strahotno pospešen. Pravzaprav so ti dogodki glavna sila zgodovinskega razvoja. Korenine vzroka revolucije pa so v dejstvu, da je posamezen družbeno ekonomski sistem dosegel svoje meje in je nesposoben še naprej razvijati proizvodne sile.

“Zgodovina vseh doslej obstoječih družb je zgodovina razrednih bojev,” piše v Manifestu v eni izmed njegovih najslavnejših fraz. Toda kaj pravzaprav je razredni boj? Nič drugega kot boj za delitev presežkov, ki jih je proizvedel delavski razred. In ta boj bo vselej neizogiben, dokler proizvodne sile ne bodo dosegle zadostno stopnjo razvoja, ki bo omogočil odpravo revščine in pomanjkanja izdelkov ne samo za priviligirano manjšino prebivalstva, temveč za vse. Zato socializem ni samo “dobra zamisel”, ki se lahko udejani v vsaki situciji, ko si ljudje zaželijo. Socializem je kot materialna osnova, ki je osnovana na stopnji razvoja industrije, kmetijstva, znanosti in tehnologije.

Že v Nemški Ideologiji, napisani med leti 1845 in 1846, sta Marx in Engels razložila, da “… je ta razvoj proizvodnih sil (ki sam vsebuje resnično izkustven obstoj ljudi v njihovem svetovno zgodovinskem, namesto lokalnem obstoju) povsem nujna praktična premisa, ker bi brez njih obstajal le boj z revščino za potrebščine in vsi stari, umazani posli bi se neizogibno ponovili.”

Z izrazom “vsi umazani posli “, sta Marx in Engels imela v mislih neenakost, izkoriščanje, zatiranje, podkupovanje, birokracijo, državno upravo in drugo zlo, ki je prisotno v razredni družbi. Danes, po padcu stalinizma v Rusiji, sovražniki socializma poskušajo dokazati, da marksistične ideje v praksi niso izvedljive. Spregledali pa so majhno podrobnost, da je bila Rusija leta 1917 bolj zaostala kot je danes Indija. Lenin in boljševiki, ki so bili dobro seznanjeni z Marxovim pisanjem so se zavedali, da Rusiji primanjkuje materialnih pogojev za socializem. Toda Lenin in Trocki nikoli nista imela zamisli o nacionalni revoluciji ali “socializmu v eni drzavi” in to še manj v zaostali državi kot je bila Rusija.

Boljševiki so prevzeli oblast v letu 1917 s perspektivo svetovne revolucije. Oktobrska revolucija je bila močna spodbuda za ostalo Evropo z Nemčijo na čelu, kjer bi revolucija lahko uspela, če ne bi social demokratski voditelji strahopetno in izdajalsko rešili kapitalizem. Svet je to plačal s strahovito ceno dveh desetletji gospodarskih in družbenih pretresov med obema vojnama, zmago Hitlerja v Nemčiji, državljansko vojno v Španiji in končno z grozotami druge svetovne vojne.

To ni mesto za analizo celega procesa po letu 1945. Zadostuje če rečemo, da je kapitalizem začasno uspel v smislu ponovne vzpostavitve relativne stabilnosti vsaj v najrazvitejših kapitalističnih državah Zahodne Evrope, Japonske in ZDA. Toda celo v tem obdobju osnovna nasprotja niso izginila. Za dve tretjini človeštva so bila to leta lakote in bede, vojn, revolucij in protirevolucij. Kakorkoli, vsaj v industrializiranih državah je bila polna zaposlenost, blaginja države in splošno povečanje življenjskih standardov.

Vse to je navdalo delavske voditelje (desne in leve) z zaupanjem, da je kapitalizem rešil svoje težave, da je velika brezposelnost stvar preteklosti, da se je razredni boj končal in da je (seveda) marksizem zastarel. Kako ironično te ideje zvenijo dandanes! Z več kot 30 milijoni nezaposlenih v OECD državah in vsepovsod prisotnimi napadi na življenjski standard delavcev, postajajo razredna nasprotja spet vseočitnejša. V Evropi sledi stavka stavki v Franciji, Nemčiji, Španiji, Italiji, Belgiji. V ZDA je bila krasna stavka UPS delavcev zmagovito končana ter hkrati opozorilo, da Američani niso več pripravljeni še naprej sprejamati vse manjše dohodke in slabe pogoje na račun višjega dobička podjetja. Tudi v Britaniji je izvolitev delavske vlade po 18 letih Torieve oblasti naznanila temeljne spremembe v razpoloženju družbe.

“Socialna bit določa socialno zavest.” To je še ena globoka misel, ki oblikuje osnove zgodovinskega materializma. Slej ko prej bodo socialni pogoji povzročili spremembo v zavesti ljudi. Kakorkoli, razmerje med procesi, ki se odvijajo v družbi in način, na katerem odsevajo mnenja mož in žena ni samodejno. Če bi bilo tako, bi morali živeti pod socializmom že davno prej! V nasprotju s prepričanji idealistov, človeško mišljenje na splošno ni napredno temveč konzervativno. V “normalnih” obdobjih se ljudje radi držijo domačih stvari. Rajši verjamejo v ideje, moralo, institucije, stranke in voditelje na katere so navajeni.

Engels je nekoč dejal, da so v zgodovini obdobja, ko 20 let poteka kot en dan, obstajajo pa tudi takšna, ko 20 let lahko seštejemo v en dan. Dolgo časa se je zdelo, da se nič ne spremeni, vendar se je vseeno pod navidez mirno gladino nakopičilo veliko nezadovoljstvo, ogorčenost, razočaranje in bes. V danem trenutku bo to izzvalo družbeno eksplozijo. V trenutkih krize ljudje začno misliti s svojo glavo, se obnašajo kot svobodni možje in žene, kot protagonisti in ne kot pasivne žrtve. Iščejo organiziran način izražanja, postanejo aktivni v delavskih sindikatih in strankah v poskusu, da spremenijo družbo.

V Manifestu je pomembno mesto, ki pa ni bil dovolj dobro razumljeno, kjer lahko preberemo tole:

“V kakšnem razmerju so pravzaprav komunisti do delavstva? Komunisti ne oblikujejo ločeno stranko, naperjeno proti ostalim delavskim strankam. Nimajo drugačnih in oddvojenih interesov od delavstva kot celote. Niti ne oblikujejejo svojih sektaških načel, s katerimi bi oblikovali in modelirali delavsko gibanje.

Komunisti se od ostalih delavskih strank ločijo samo po:

1. V narodnih delavskih borbah različnih držav komunisti poudarjajo in spodbujajo skupni interes celega delavstva, neodvisno od nacionalnosti.

2. Na različnih stopnjah razvoja skozi katere mora iti delavski razred  v borbi z buržoazijo vedno in povsod predstavjajo interese gibanja kot celote.

Komunisti so potemtakem po eni strani najnaprednejši in najodločnejši del delavskih strank vsake države, ki potiska dalje vse ostale; po drugi strani, teoretično, pa imajo veliko prednost pred veliko večino delavstva, saj jasno razumejo potek gibanja, pogoje ter dokončne splošne rezultate delavskega gibanja.”

Te vrstice imajo izredni pomen, saj prikazujejo postopek Marxa in Engelsa, ki sta vedno izhajala iz resničnega gibanja delavskega razreda in ne kakršnega bi želeli, da bi bil. Ta postopek je tisoč svetlobnih let oddaljen od sterilnega fanatizma tistih sekt, ki životarijo na robovih delavskega gibanja in ki so organsko nesposobne vzpostaviti povezave z resničnim delavskim gibanjem. 

Za Marksiste partija na prvem mestu združuje program, ideje, metode ter tradicijo in šele potem prenaša te ideje na delavski razred. Tekom zgodovine delavski razred ustanavlja množične organizacije, da bi branile njihove interese in spremenile družbo. Začevši s sindikati, v tem trenutku osnovnimi delavskimi organizacijami, delavci začenjajo razumeti, da so boji za ločene gospodarske zahteve nezadostni. V sedanjih pogojih je ta sklep neizogiben. Brez vsakodnevnega boja za napredek pod kapitalizmom, bo socialistična revolucija neizvedljiva. Skozi izkušnje stavk in demonstracij se delavski razred uči in pridobiva občutek svoje moči. Toda samo po sebi to ni dovolj. Še najbolj trda in uspešna sila ne more rešiti temeljnih problemov delavskega razreda. Še več, za vsako uspešno stavko sledi še več porazov. Četudi se boj konča zmagovito, se poviški plač izenačijo z inflacijo. Kar kapitalisti dajo z levo roko, poberejo z desno. V obdobju krize kapitalizma so reforme nadomeščene s protireformami, kar sedaj vidimo pri Blairovi vladi. To ima svojo logiko. Če nekdo sprejme kapitalistični sistem, mora sprejeti zakone kapitalizma. Če reces “A”, moraš reči tudi “B”, “C” in “D”. Nazaposlenost, privatizacija, zmanjšanje socialne potrošnje, vse to izhaja iz splošne krize kapitalizma. To je politično vprašanje, ki ne more biti rešeno samo z industrijskim delovanjem. Potrebno je iti preko mej delovanja delavskih sindikatov in preiti na načrt politične borbe.

Sindikati in množica delavskih strank so bili ustvarjeni skozi generacije bojev in žrtvovanja. Vsa zgodovina kaže, da se delavci ne bodo odpovedali množičnim organizacijam, dokler jih v praksi ne bodo preizkušali znova in znova. Pred skoraj stoletjem so delavski sindikati ustanovili Delavsko stranko, ki naj bi v parlamentu zastopala delavstvo. Delavska stranka je bila oblikovana kot politični izraz sindikatov.

Toda množične organizacije ne obstajajo v vakumu. Stalno so pod pritiskom vladajočega razreda, ki v svojih rokah drži močna sredstva prepričevanja - tisk, televizijo, cerkev ter na tisoč in en način pritiska, vpliva in podkupuje predstavnike delavstva. Nedavna afera o donaciji milijona funov Delavski stranki s strani poslovneža je le vrh ledene gore. Poslovneži ne dajejo takšnih vsot brez razloga! Četudi odpišemo dejansko korupcijo, je pritisk velikih poslovnežev na voditelje delavstva ogromen. Voditelji desnega krila nimajo težav s prilagajanjem na te vplive, saj sami iskreno sprejemajo kapitalistični sistem. Res ironično je, da pojejo hvalospeve “tržišču” ravno v trenutku, ko se ta ruši. Voditelji Laburističnega desnega krila se slepo trudijo opirati na kapitalizem, ki ne obstaja več. Predstavljajo preteklost ne prihodnost. Čeprav sebe obravnavajo kot velike realiste, so pravzaprav najhujša vrsta utopistov. Njihova laburistična opora se bo zdrobila na osnovi dogodkov v naslednjem obdobju.

Kakorkoli, položaj levih reformistov ni dosti boljši. Čeprav pravilno nasprotujejo protireformistični politiki h kateri teži desnica, v praksi ne ponujajo nobene prave alternative. Ko sprejemajo kapitalistični sistem, bi ga  radi naredili  prijaznejšega in nežnejšega. To je podobno kot prositi tigra, naj je travo namesto mesa! Če vse vlade na svetu težijo k isti politiki zmanjševanja, to ni posledica njihove izbire temveč dejstvo, da je kapitalizem v globoki krizi. Poskus o vrnitvi kenzijanske politike financiranja primanjkljaja bo privedel do razmaha inflacije. Za delavski razred je izbira med inflacijo in deflacijo izbira med smrtjo z obešanjem in počasnega praženja na ognju. Ne želimo si ne prvega ne drugega, temveč pravo rešitev, to je socialistično spremembo družbe.


Edina pot

Ko sta Marx in Engels napisala Manifest sta bila mladeniča, stara 29 in 27 let. Pisala sta v obdobju črne reakcije. Delavski razred je bil navidezno tog. Sam Manifest je bil napisan v Bruslju, kamor sta bila avtorja prisiljena pobegniti kot politična begunca. A vseeno je v trenutku, ko je Komunistični Manifest februarja 1848 prvič izšel, revolucija izbruhnila na ulicah Pariza in se v nekaj mesecih razširila kot ogenj čez skoraj vso Evropo.

Če nas je poznejša zgodovina kaj naučila nas je to, da nič in nihče ne more zlomiti podzavestno voljo delavskega razreda, da spremeni družbo. Res so bili mnogi tragični porazi, kot naprimer poraz revolucije leta 1848, pariške komune in sedaj končna odstranitev zadnjih ostankov oktobrske revolucije v Rusiji. Ampak še vedno so si delavci po vsakem porazu opomogli in se vrnili na pot boja in to iz zelo močnega razloga, ker namreč niso imeli alternative. V retrospektivi se celo najhujši porazi zdijo samo kot še ena epizoda v dolgem boju delavskega razreda, da bi dosegli dokončno osvoboditev.

Kakorkoli, zgodovina nas uči tudi nekaj drugega. Da bi uspeli, ni dovolj samo pripravljenost za borbo. Potrebno se je bojevati zavestno, oborožen z znanstvenim programom in perspektivo. Brez tega nam bo zmaga vedno ušla. Ampak takšne stvari ne padejo z neba. Ko se množice enkrat začno gibati proti obstoječi ureditvi, ni več mogoče improvizirati programa in strategije. Te stvari se morajo načrtovati vnaprej. Pridobiti moramo ene in druge, izobraževati marksistične kadre, vključene v vsako tovarno, rudnik, pisarno, šolo in univerziteto, aktivne v vsakem sindikatu in veji delavskih strank, v vsakem izvršilnem odboru in v vsakem trgovskem svetu. Treba je priraviti strpno, pripravljalno in agitatorsko propagandno delo, povezujoče vsakodnevne borbe delavcev in mladine do celotne perspektive socialistične družbene predrugačitve. Na ta način lahko pripravimo podlago za dramatične dogodke, ki pretijo vsej Evropi in celemu svetu.

Kljub vsem naporom njegovih sovražnikov, je marksizem do danes ohranil vso svojo tehtnost kot natančna analiza današnje družbe in borben program, da jo spremeni. Tu in tam se je kakšna podrobnost morda spremenila, a v osnovi je danes Komunistični Manifest ravno tako smotrn in resničen, kot je bil za čas prvega izida. Resnično je v nekaterih ozirih še bolj resničen. Revolucija leta 1848 je pometla po Evropi, a je zunaj imela le majhen odmev. Velik val revolucij, ki so izhajale iz oktobrske revolucije leta 1917 ni vplival le na Evropo ampak tudi Kitajsko, Indijo, Perzijo in Turčijo. Toda sedaj prepletenost celega sveta s kapitalizmom pripravlja veliko bolj dramatičen razvoj. Stopnja medsebojne povezanosti je tako velika, da lahko samozavestno napovemo, da bo zmaga delavskega razreda v bilo kateri pomembni državi hitro privedla do padca kapitalizma v eni državi za drugo, polagaje temelje za vzpostavitev socialistične Britanije, Zduženih socialističnih držav Evrope in Socialistične federacije celega sveta.


Alan Woods


[ na početak | slovenački jezik | sadržaj | o autoru | kontakt ]

POBUNJENI UM web magazin (www.come.to/crveni), kontakt: proleter@email.com
Svako korišćenje, kopiranje i distribuiranje materijala je dozvoljeno, izuzev u komercijalne svrhe. Molimo vas da sačuvate oznaku izvora sa koga je materijal preuzet.