Make your own free website on Tripod.com
POBUNJENI UM - web magazin


KOMUNISTIČNI MANIFEST
autori: Karl Marks i Fridrih Engels
Verzija na slovenačkom jeziku. Kliknite ovde za verziju na srpskom jeziku.


Uvod

Minilo je že več kot 150 let odkar sta Karl Marx in Friedrich Engels napisala Komunistični manifest kot program internacionalne zveze komunistov. Čeprav je že toliko let od nastanka tega dela, pa njegova vsebina bode v oči s svojo realnostjo in genialnostjo, in večina stvari napisanih v njem je danes prav tako aktualna kot je bila na dan nastanka manifesta.

Namen tega dela je bil pokazati ljudem, za kaj se dejansko komunisti zavzemajo in razkriti laži in klevetanja ki so padala na delavsko gibanje. Dan današnji ni prav nič drugače. Danes je še bolj pomembno, da ljudje lahko preberejo pristno idejo Marxa in Engelsa, kakšno družbo sta si predstavljala onadva, in kakšno želimo tudi mi.

Mislim, da danes ni jezika na svetu, v katerega Komunistični manifest ne bi bil preveden. Napisan je lahkotno in razumljivo a vendar neusmiljeno strelja svoje nauke na bralca.

Nedvomno je poleg Marxovega Kapitala najpomebnejše in najbolj brano delo, kar jih premore marxsistična literatura. Vendar je za razliko od Kapitala primerno za branje tudi popolnemu laiku, in predstavlja odličen uvod v spoznavanje Marxistične filozofije in naukov.

Naj razjasnim še nekaj pojmov, ki jih Marx in Engels uporabljata v manifestu;

Z besedo buržoazija mislimo na razred kapitalistov, to je lastnikov proizvajalnih sredstev. Buržuj pomeni kapitalist, lastnik tovarne, delovne ustanove. Z besedo proletariat mislimo na razred mezdnih delavcev, delavski razred, ki živi od svojega dela. Proletarec je torej drugi izraz za delavca.

Na kratko naj še predstavim vsebino manifesta. V predgovorih Marx in Engels podajata nekakšno dopolnilo manifestu, glede na to, da so se stvari od prvotne izdaje 1948. leta že spremenile. Ker manifesta nočeta popravljati, ga popravljata, s tem, da pomembne zadeve, ki niso več take, kot so bile, podajata v predgovorih.

V prvem poglavju Buržuji in Proletarci na kratko opišeta nastanek boržuazne družbe iz fevdalne družbe, opišeta sprebembe, ki jih je buržoazna revolucija prinesla, in podata sliko obstoječe buržoazne družbe in odnose znotraj te družbe. Nato na enak način prikažeta še družbo s strani proletariata, kako se razvija v njej in kakšni so odnosi med proletariatom in buržoazijo.

Drugo poglavje Proletarci in Komunisti je sigurno najpomembnejši del manifesta. Tu poda osnovne cilje komunistov ( odprava privatne lastnine delovnih sredstev ), odgovori na buržoazne obtožbe glede komunističnih nazorov in ciljev. Poda osnovne točke in načine za dosego komunistične družbe in na kratko predstavi kako bo izgledala komunistična družba. Drugo poglavje nam pokaže, da je komunizem temelji izključno na ekonomskih zahtevah, in preobrazba iz kapitalistične v komunistično družbo bo temeljila na ekonomsko - gospodarskih spremembah, nič drugega. Opiše tudi družbene in medčloveške odnose, ki se bodo spremenili v komunistični družbi, vendar samo kot posledica spremembe v načinu dela.

V tretjem poglavju Socialistična in komunistična literatura, spregovori o različnih vrstah pojmovanja socializma. Nobena od teh ni prava. Marx in Engels jih omenjata, da bi ljudje znali spoznati razliko med Marxističnim socializmom in ostalimi kvazi oblikami. Nekatere od teh oblik so za današnji čas neuporabne, ker so zastarele. Zelo zanimiva pa je oblika Konservativnega ali Buržoaznega socializma, ki ga lahko danes vidimo pri večini političnih strank. Preberite si ta del pozorno in opazili boste, kako se nanaša na današnje razmere.

Zadnje, četrto poglavje, nam govori o odnosu, ki ga imajo komunisti do drugih strank. Čeprav je to poglavje danes povsem zastarelo, saj večina strank, naštetih v poglavju, danes ne obstaja več. Lahko pa potegnemo zelo pomembno dejstvo, to je da se tudi danes komunisti prikjučujejo različnim strankam, ki niso komunistične, imajo pa nekatere skupne cilje. Komunisti sodelujejo in pomagajo doseči te skupne cilje, vendar nikoli ne pozabijo kakšni so njihovi končni cilji, cilji opisani v drugem poglavju tega manifesta, in ti so vedno na prvem mestu.

Ta manifest sem se odločil spraviti v digitalno obliko, da bi bil dostopen čim širšemu krogu ljudi, da bi lahko vsak, brezplačno bral pristno Marxovo besedo in se sam prepričal kaj v resnici je komunizem. Ko boste brali ta manifest ga berite počasi in zbrano. To ni roman, to je študijsko gradivo. Ker vam po prvem branju verjetno veliko stvari ne bo jasnih, si vzemite čas in ga preberite še enkrat. Resnično zanimiv vam bo postal šele v drugem ali tretjem branju, ko boste razimeli že precej več. Jaz sem ga prebral kake pet krat in vedno ko ga berem znova se mi razjasni toliko stvari kot bi ga bral prvič.

Svetujem vam, da vse kar preberete primerjate z današnjo družbo, s svojimi izkušnjami. Našli boste odgovore na stvari, ki jih do sedaj niste znali pojasniti.

Dejan Đerković
20.7.2000


Predgovor k nemški izdaji iz leta 1872


"Zveza komunistov", internacionalno delavsko združenje, ki je samo po sebi umevno moglo biti v tedanjih razmerah le tajno, je na kongresu v Londonu novembra 1847 naročila spodaj podpisanima, naj izdelata javnosti namenjen partijski program. Tako je nastal pričujoči "Manifest", katerega rokopis je nekaj tednov pred Francosko revolucijo leta 1848 romal v London v tisk. Objavljen je bil najprej v Nemščini in v tem jeziku so ga ponatisnili v Nemčiji, Angliji in Ameriki najmanj v dvajsetih različnih izdajah. V Angleščini je izšel prvič 1850. leta v londonskem listu "Red Republican" v prevodu miss Helen Macfarlane, 1871. leta pa v Ameriki najmanj v treh različnih prevodih. V francoščini je izšel najprej v Parizu tik pred junijsko vstajo 1848. leta, nato pa še v new-yorškem listu "Le Socialiste". V poljščini je izšel v Londonu kmalu po prvi nemški izdaji. V ruščini je izšel v Ženevi v šestdesetih letih. Tudi v danščino je bil preveden kmalu po svojem izidu.

Čeprav so se razmere skozi čas močno spremenile, ostajajo splošna načela, razvita v tem manifestu v splošnem tudi danes še popolnoma pravilna. Kako posameznost bi bilo treba tu in tam izboljšati. Praktična uporaba teh načel - izjavlja "Manifest" sam - bo vselej in povsod odvisna od zgodovinsko obstoječih okoliščin in zato se sploh ne pripisuje posebna važnost revolucionarnim ukrepom na koncu II. poglavja. To poglavje bi se danes v marsikakem pogledu glasilo drugače. Spričo ogromnega razvoja veleindustrije v zadnjih letih in hkrati z njo napredujoče partijske organizacije delavskega razreda, spričo praktičnih izkušenj, najprej februarske revolucije in še mnogo bolj Pariške komune, ko je imel proletariat dva meseca prvič v rokah politično oblast, je danes ta program na nekaterih mestih zastarel. Zlasti Komuna je dokazala, da delavski razred ne more kratko in malo prevzeti obstoječega državnega stroja in ga pognati v tek za svoje lastne namene. Dalje je samo po sebi umevno, da so opombe o stališču komunistov do različnih opozicijskih strank (IV. poglavje) pomankljive, dasi so v osnovnih potezah še sedaj pravilne, vendar v svojih podrobnostih danes zastarele že zaradi tega, ker se je politični položaj docela spremenil in je zgodovinski razvoj večino tam naštetih strank zbrisal s sveta.

Toda "Manifest" je zgodovinski dokument in po najinem mnenju ga nimava več pravice spreminjati. Kaka poznejša izdaja bo morda izšla z uvodom, ki bo premostil razdobje od 1847. leta do danes; pričujoči ponatis je prišel za naju preveč nepričakovano, da bi to utegnila napraviti.

London, 24. junija 1872
Karl Marx
Friedrich Engels


Predgovor k nemški izdaji iz leta 1883


Predgovor k sedanji izdaji moram žal podpisati sam. Marx - mož, ki mu ves delavski razred Evrope in Amerike dolguje več kakor komur koli - počiva na highgatskem pokopališču in njegov grob je že porasla prva trava. Po njegovi smrti še zlasti ne more biti več govora o kaki predelavi ali dopolnitvi "Manifesta". Toliko bolj potrebno se mi zdi, da tu še enkrat izrecno ugotovim naslednje:

Osnovna misel, ki preveva "Manifest": da je ekonomska proizvodnja in iz nje nujno izvirajoča družbena struktura sleherne zgodovinske dobe osnova za politično in umsko zgodovino te dobe; da je bila potemtakem ( odkar je razpadla prastara skupna zemljiška lastnina ) vsa zgodovina zgodovina razrednih bojev, bojev med izkoriščanimi in izkoriščajočimi, vladanimi in vladajočimi razredi na različnih stopnjah družbenega razvoja; da pa je ta boj dosegel zdaj stopnjo, ko se izkoriščani in zatirani razred ( proletariat ) ne more več osvoboditi izkoriščajočega in zatirajočega razreda ( buržoazije ), ne da bi hkrati vso družbo za vedno osvobodil izkoriščanja, zatiranja in razrednih bojev - ta osnovna misel je edino in izključno Marxova.

To sem že večkrat izrekel; toda prav sedaj je potrebno, da stoji tudi pred "Manifestom" samim.


London, 28. junija 1883
F. Engels


Komunistični Manifest


Strah hodi po Evropi - strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu - papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji.

Kje je opozicijska stranka, ki bi je njeni vladajoči nasprotniki ne bili razkričali za komunistično, kje je opozicijska stranka, ki bi tako naprednejšim opozicionalcem kakor svojim reakcionarnim nasprotnikom ne bi vrgla nazaj sramotilnega očitka komunizma?

Dvoje izhaja iz tega.

Vse evropske sile že priznavajo komunizem kot silo. Skrajni čas je, da komunisti pred vsem svetom odkrito razlože svoje nazore, svoje cilje, svoje težnje in da pravljici o strahu komunizma postavijo nasproti manifest partije same.

S tem namenom so se zbrali v Londonu komunisti najrazličnejših narodnosti in so zasnovali naslednji manifest, ki ga objavljamo v angleškem, francoskem. nemškem, italjanskem, flamskem in danskem jeziku.

BURŽUJI IN PROLETARCI


Zgodovina vsake dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.

Svobodni in suženj, patricij in plebejec, baron in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka, zatiralec in zatiranec sta si bila v večnem nasprotju drug proti drugemu, bojevala sta nepretrgan, zdaj prikrit, zdaj odkrit boj, boj, ki se je vselej končal z revolucionarno preobrazbo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov.

V prejšnjih zgodovinskih dobah nahajamo skoraj povsod popolno razčlenjenost družbe v različne stanove, celo lestvico družbenih položajev. V starem Rimu imamo patricije, viteze, plebejce, sužnje; v srednjem veku fevdalne gospode, vazale, cehovske mojstre, pomočnike, tlačane in poleg tega skoraj v vsakem od teh razredov še posebno razvrstitev po stopnjah.

Moderna boržuazna družba, ki je izšla iz propada fevdalne družbe, ni odpravila razrednih nasprotij. Postavila je le nove razrede, nove pogoje za zatiranje, nove oblike boja namesto starih.

Našo dobo, dobo buržoazije pa označuje to, da je poenostavila razredna nasprotja. Vsa družba se čedalje bolj cepi v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno drug nasproti drugemu stoječa razreda: buržoazija in proletariat.

Iz srednjeveških tlačanov se je razvilo svobodno meščanstvo prvih mest; iz tega svobodnega meščanstva so se razvili prvi elementi buržoazije.

Odkritje Amerike in odkritje morske poti okrog Afrike sta ustvarili nastajajoči buržoaziji novo področje. Vzhodno indijski in kitajski trg, kolonizacija Amerike, menjava blaga s kolonijami, pomnožitev menjalnih sredstev in blaga nasploh so povzročile polet trgovine, plovbe in industrije, kakršnega svet še ni videl, in s tem nagel razvoj revolucionarnega elementa v razpadajoči fevdalni družbi.

Dosedanji fevdalni ali cehovski način dela v industrijski proizvodnji ni več zadoščal potrebam, ki so naraščale z novimi trgi. Manufaktura je stopila na njegovo mesto. Cehovske mojstre je spodrinil industrijski srednji stan; delitev dela med različnimi korporacijami je izginila pred delitvijo dela v posamezni delavnici sami.

Trgi pa so nenehoma naraščali, neprenehoma so naraščale potrebe. Tudi manufaktura ni več zadoščala. Tedaj so para in stroji zrevolucionirali industrujsko proizvodnjo. Na mesto manufakture je stopila moderna velika industrija, na mesto industrijskega srednjega stanu so stopili industrijski milijonarji, šefi celih industrijskih armad - moderni buržuji.

Velika industrija je ustvarila svetovni trg, ki ga je pripravilo odkritje Amerike. Svetovni trg je povzročil neizmeren razvoj trgovine, plovbe, prometnih sredstev na kopnem. Ta razvoj pa je s svoje strani vplival na razširjenje industrije v isti meri, v kateri so se širile industrija, trgovina, plovba, železnice, v isti meri se je razvijala buržoazija, je množila svoje kapitale in potiskala v ozadje vse razrede, ki jih je podedovala po srednjem veku.

Vidimo torej, kako je moderna buržoazija sama proizvod dolgega razvojnega procesa, cele vrste prevratov v načinu proizvodnje in prometa.

Vsako od teh razvojnih stopenj buržoazije je spremljal ustrezen politični napredek (tega razreda). Buržoazija, ki je bila zatirani stan pod gospostvom fevdalne gospode, oborožena in samostojno upravljajoča se asociacija v komuni, tu ni neodvisna mestna republika ( Kakor v Italiji in Nemčiji ), tam tretji, davke plačujoči stan v monarhiji (kakor v Franciji), potem v manufakturni dobi protiutež plemstvu v stanovski ali absolutni monarhiji, glavni temelj velikih monarhij sploh - si je po ustvaritvi velike industrije in svetovnega trga končno priborila v moderni predstavniški državi izključno politično gospostvo. Moderna državna oblast je le odbor, ki upravlja skupne posle vsega boržuaznega razreda.

Buržoazija je imela v zgodovini nadvse revolucionarno vlogo.

Kjer je buržoazija prišla na oblast, je uničila vse fevdalne, patriarhalne, idilične odnose. Neusmiljeno je raztrgala pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na "naravnega predstojnika", in ni pustila med človekom in človekom nobene druge vezi razen golega interesa, brezčutnega "plačila v gotovini". Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledenomrzli vodi egoističnega računarstva. Osebno dostojanstvo je pretopila v menjalno vrednost in na mesto naštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Skratka na mesto izkoriščanja, prikritega z religioznimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, neposredno, golo izkoriščanje.

Buržoazija je snela svetniško gloriolo vsem doslej častivrednim opravilom, na katera je človek deslej gledal s svetim strahom. Zdravnika, jurista, popa, poeta, znanstvenika je pretvorila v svoje plačane mezdne delavce.

Buržoazija je strgala z družinskega odnosa njegovo ganljivo-sentimentalno tančico in ga reducirala na gol denarni odnos.

Buržoazija je razkrila, kako je našlo manifestiranje surove sile, ki jo reakcija na srednjem veku tako zelo občuduje, ustrezno dopolnilo v najlenobnejšem poležavanju. Šele buržoazija je dokazala, kaj zmore človeška dejavnost. Ustvarila je vse drugačna čuda, kakor so egiptovske piramide, rimski vodovodi in gotske katedrale, izvedla je vse drugačne pohode, kakor so bila preseljevanja narodov in križarske vojne.

Buržoazija ne more živeti, ne da bi nenehno revolucionirala proizvajalna orodja, torej proizvodne odnose, torej vse družbene odnose. Nasprotno, pa je bila nespremenjena ohranitev starega načina proizvodnje prvi pogoj za obstoj vseh poprejšnjih industrijskih razredov. Nenehno revolucioniranje proizvodnje, nepretrgani pretresi vseh družbenih odnosov, večna negotovost in večno gibanje označujejo boržuazno dobo pred vsemi drugimi. Vsi trdni, zarjaveli odnosi s priveskom starih častitljivih idej in nazorov razpadajo, vsi novi zakoni ostare, še preden lahko okostene; vse, kar je stanovsko in stalno, izpuhteva, vse sveto se oskrunja in ljudje so končno prisiljeni, gledati s treznimi očmi na svoj življenski položaj in svoje medsebojne odnose.

Potreba po čedalje razsežnejših trgih za prodajo njenih proizvodov podi buržoazijo po vsej zemljski obli. Povsod se mora vgnezditi, povsod naseliti, povsod uspostaviti zveze.

Buržoazija je s svojo eksplotacijo svetovnega trga napravila proizvodnjo in potrošnjo vseh dežel kozmopolotično. Na veliko žalost reakcionarjev je spodmaknila industriji nacionalna tla. Prastare nacionalne industrije so bile uničene in se še dan za dnem uničujejo. Spodrivajo jih nove industrije, katerih uvedba postaja za vse civilizirane narode življensko vprašanje, industrije, ki ne predelujejo več domačih surovin, temveč surovine najbolj oddaljenih pokrajin, in katerih izdelke ne trošijo le doma, temveč hkrati v vseh delih sveta. Na mesto starih potreb, ki so jih zadovoljevali domači izdelki, stopajo nove potrebe, ki zahtevajo za svojo zadovoljitev proizvode najbolj oddaljenih dežel in podnebij. Na mesto starega lokalnega in nacionalnega zadovoljevanja svojih potreb s svojimi silami in zaprtosti vase stopa vsestranski promet, vsestranska odvisnost narodov drug od drugega. In kakor je na področju materialne, tako je tudi na področju duhovne proizvodnje. Duhovni proizvodi posameznih narodov postajajo splošna last. Nacionalna enostranost in omejenost postajata čedalje bolj nemogoči in iz mnogih nacionalnih in krajevnih literatur nastaja svetovna literatura.

Z naglim izboljševanjem vseh proizvajalnih orodij, z neizmerno olajšanimi komunikacijami priteguje buržoazija v civilizacijo vse, tudi najbolj barbarske narode. Nizke cene njenega blaga so težka artiljerija, s katero ruši vse kitajske zidove, s katero prisiljuje h kapitulaciji najtrdovratnjejše sovraštvo barbarov do tujcev. Buržoazija sili vse narode, da si prisvoje njen način proizvodnje, če nočejo propasti; sili jih, da uvedejo v svoji deželi tako imenovano civilizacijo, to je da postanejo buržuji. Skratka buržoazija si ustvarja svet po svoji podobi.

Buržoazija je podvrgla deželo gospostvu mesta, število mestnega prebivalstva je v primeri z kmečkim povečala povečala v veliki meri in s tem iztrgala znaten del prebivalstva idiotizmu kmetiškega življenja. Kakor je napravila podeželje odvisno od mesta, tako je napravila barbarske in polbarbarske dežele odvisne od civiliziranih, kmečke narode odvisne od boržuaznih narodov, Vzhod odvisen od Zahoda.

Buržoazija odpravlja čedalje bolj razdrobljenost proizvajalnih sredstev, lastnine in prebivalstva. Nakopičila je prebivalstvo, centralizirala proizvajalna sredstva in koncentrirala lastnino v nekaj rokah. Nujna posledica tega je bila politična centralizacija. Neodvisne, skorajda le z zavezniškimi vezmi povezane pokrajine z različnimi interesi, zakoni, vladami in carinami so bile strnjene v eno nacijo, eno vlado, en zakon, en nacionalni razredni interes, eno carinsko mejo.

Buržoazija je v pičlih sto letih svojega razrednega gospostva ustvarila številnejše in ogromnejše proizvajalne sile kakor vsa prejšnja pokolenja skupaj. Podjarmljenje prirodnih sil, stroji, uporaba kemije v industriji in kmetijstvu, paroplovba, električni telegraf, krčenje celih delov sveta, omogočanje plovbe po rekah, cela ljudstva izgnetena iz tal - katero izmed prejšnjih stoletij je slutilo, da se skrivajo v krilu družbenega dela take proizvajalne sile.

Videli smo torej: Proizvajalna in prometna sredstva, na katerih osnovi se je porajala buržoazija, so nastala v fevdalni družbi. Na določeni razvojni stopnji teh proizvajalnih in prometnih sredstev niso odnosi, v katerih je fevdalna družba proizvajala in menjavala, fevdalna organizacija kmetijstva in manufakture, skratka, fevdalni odnosi nič več ustrezali že razvitim proizvajalnim silam. Zavirali so proizvodnjo, namesto da bi jo pospeševali. Pretvorile so se v njene verige. Treba jih je bilo razbit, in razbili so jih.

Na njihovo mesto je stopila svobodna konkurenca z njej ustrezajočim družbenim in političnim redom, z ekonomskim in političnim gospostvom boržuaznega razreda.

Pred našimi očmi poteka podobno gibanje. Buržuazni proizvodni in prometni odnosi, buržuazni lastninski odnosi, moderna boržuazna družba, ki je pričarala tako silna proizvajalna in prometna sredstva, je podobna čarovniku, ki ne more več obvladovati podzemljskih sil, ki jih je sam proklical. Že desetletja je zgodovina industrije in trgovine le zgodovina upora modernih proizvajalnih sil proti modernim proizvodnim odnosom, proti lastninskim odnosom, ki so življenski pogoj buržoazije in njenega gospostva. Zadostuje, da omenimo trgovske krize, ki s svojim periodičnim ponavljanjem čedalje bolj preteče ogrožajo obstoj vse buržoazne družbe. Ob trgovinskih krizah se redno uničuje velik del ne le izdelanih proizvodov, temveč tudi že ustvarjenih proizvajalnih sil. Ob krizah izbruhne družbena epidemija, ki bi se vsem prejšnjim dobam zdela nesmiselna - epidemija hiperprodukcije. Družba zdrkne nenadno nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, kakor da sta ji lakota in splošna uničevalna vojna spodrezali vsa življenska sredstva; zdi se, kakor da sta industrija in trgovina uničeni, in zakaj? Zato ker ima družba preveč civilizacije, preveč življenskih sredstev, preveč industrije, preveč trgovine. Proizvajalne sile s katerimi razpolaga, ne pospešujejo več razvoja buržoaznih lastninskih odnosov; nasprotno, postale so presilne za te odnose, ti odnosi zavirajo njihov razvoj; in kakor hitro premagajo proizvajalne sile to oviro, spravijo v nered vso buržuazno družbo, ogrožajo obstoj buržoazne lastnine. Buržoazni odnosi so postali pretesni, da bi lahko dosegli bogastvo, ki so ga ustvarili. - S čim premaguje buržoazija krize? Na eni strani s prisilnim uničevanjem ogromne množine proizvajalnih sil, na drugi strani z osvajanjem novih in s temeljitejšim izkoriščanjem starih trgov. S čim torej? S tem, da pripravlja še bolj vsestranske in silnejše krize ter zmanjšuje sredstva za preprečevanje teh kriz.

Orožje, s katerim je buržoazija zrušila fevdalizem, se zdaj obrača proti njej sami.

Buržoazija pa je skovala ne le orožje, ki ji prinaša smrt, rodila je tudi ljudi, ki bodo to orožje uporabljali - moderne delavce, PROLETARCE.

V isti meri, kakor se razvija buržoazija, to je kapital, v isti meri se razvija proletariat, razred modernih delavcev, ki živijo le tako dolgo, dokler dobivajo delo, in ki dobivajo delo le tako dolgo, dokler množi njihovo delo kapital. ti delavci, ki se morajo prodajati po kosu, so blago kakor vsak drug trgovski predmet in torej prav tako podvrženi vsem slučajnostim konkurence, vsem nihanjem trga.

Delo proletarcev je s čedalje širšo uporabo strojev in z delitvijo dela izgubilo vsak samostojni značaj in s tem vsako mikavnost za delavca. Delavec postaja zgolj pritiklina stroja, od katerega se zahteva le najenostavnejša, najenoličnejša ročnost, ki se je je najlažje naučiti. Stroški, ki jih povzroča delavec, se omejujejo zato skoraj le na življenske potrebščine, ki jih delavec potrebuje za svoje prehranjevanje in razmnoževanje svojega rodu. Cena blaga, torej tudi dela, pa je enaka njegovim proizvajalnim stroškom. V isti meri, v kateri se veča zoprnost dela, se torej manjša mezda. Še več, v isti meri, v kateri se množe stroji in delitev dela, v isti meri se veča tudi množina dela - bodisi s povečanjem števila delovnih ur, bodisi s povečanjem dela, ki se zahteva v določenem času, s pospešenim tekom strojev itd.

Moderna industrija je spremenila malo delavnico patriarhalnega mojstra v veliko tovarno industrijskega kapitalista. V tovarni nakopičene delavske množice so po vojaško organizirane. Kot prostaki industrijske armade so pod nadzorstvom popolne hierarhije podčastnikov in častnikov. Te množice niso le hlapci buržoaznega razreda, buržoazne države - vsak dan in vsako uro jih zasužnjujejo stroj, paznik, predvsem pa posamezni fabrikant - buržuj sam. Ta despotija je tem bolj malenkostna, mrzka in toliko bolj izziva ogorčenje, čim bolj razglaša za svoj cilj pridobivanje.

Čim manjšo spretnost in porabo moči zahteva ročno delo, to se pravi, čim bolj se razvija moderna industrija, tem bolj se z delom žena in otrok spodriva delo moških. Spolne in starostne razlike nimajo za delavski razred nobene družbene veljave več. Obstoje le še delovna orodja, ki povzročajo ustrezno spolu in starosti različne stroške.

Ko se neha izkoriščanje delavca po tovarnarju v toliko, da prejme mezdo izplačano v gotovini, planejo po njem drugi deli buržoazije: hišni lastnik, kramar, oderuški upnik itd.

Dosedanji mali srednji stanovi, mali industrijci, trgovci in rentniki, rokodelci in kmetje, vsi ti razredi polze v vrste proletariata, delno zato, ker njihov kapital ne zadošča za obratovanje velike industrije in podlega v konkurenci z večjimi kapitalisti, delno zato, ker izgublja njihova spretnost zaradi novih proizvajalnih načinov svojo vrednost. Tako se rekrutira proletariat iz vseh razredov prebivalstva.

Proletariat prehaja različne razvojne stopnje. Njegov boj proti buržoaziji se začenja z njegovim rojstvom.

Sprva se borijo posamezni delavci, potem delavci ene tovarne, nato delavci ene panoge v enem kraju proti posameznemu buržuju, ki jih neposredno izkorišča. Svojih napadov ne usmerjajo le proti boržuaznim proizvodnim odnosom, usmerjajo jih proti proizvajalnim orodjem samim; uničujejo tuje konkurenčno blago, razbijajo stroje, zažigajo tovarne, skušajo si znova priboriti izgubljeni položaj srednjeveškega delavca.

Na tej stopnji so delavci po vsej deželi raztresena in zaradi konkurence razkropljena množica. množična povezanost delavcev še ni posledica njihovega lastnega združevanja, temveč je posledica združevanja buržoazije, ki mora - da bi dosegla svoje politične smotre - spraviti v gibanje ves proletariat, in to za sedaj še lahko napravi. Na tej stopnji se torej proletarci ne bore proti svojim sovražnikom, temveč proti sovražnikom svojih sovražnikov, proti ostankom absolutne monarhije, zemljiškim lastnikom, neindustrijskim buržujem, mali buržoaziji. Vse zgodovinsko gibanje se tako združuje v rokah buržoazije; vsaka na ta način priborjena zmaga je zmaga buržoazije. v Z razvojem industrije pa se proletariat ne le pomnožuje; kopiči se v večje množice, njegova moč raste in čedalje bolj jo čuti. Interesi, življenske razmere v proletarskih vrstah se čedalje bolj izenačujejo, ker stroji čedalje bolj odpravljajo razlike v delu in potiskajo mezdo skoraj povsod na enako nizko raven. Zaradi naraščajoče konkurenčne borbe med buržuji in iz tega izvirajočih trgovskih kriz postaja delavčeva mezda čedalje bolj nestalna; zaradi čedalje hitreje razvijajočega se, nenehnega izboljševanja strojev postaja ves življenski polažaj delavcev čedalje bolj negotov; spopadi med posameznim delavcem in posameznim buržujem dobivajo čedalje bolj značaj spopadov med dvema razredoma. Delavci pričenjajo tako, da ustvarjajo koalicije proti buržujem; združujejo se, da bi ohranili svojo mezdo. Ustanavljajo celo trajne asociacije, da bi se založili z živili za morebitne upore. Mestoma preide boj v vstajo.

Od časa do časa delavci zmagajo, toda le začasno. Pravi rezultat njihovega boja ni neposreden uspeh, temveč združevanje delavcev, ki se čedalje bolj širi. To združevanje pospešujejo naraščajoča komunikacijska sredstva, ki jih ustvarja velika industrija in ki povezujejo delavce različnih krajev med seboj. Potrebna pa je samo zveza, da se številni krajevni boji, ki so povsod enakega značaja, centralizirajo v narodni, v razredni boj. Vsak razredni boj pa je političen boj. In združitev, za katero so rabili srednjeveški meščani s svojimi vicinalnimi potmi stoletja, dosežejo moderni proletarci z železnicami v nekaj letih.

To organizacijo proletarcev v razred in s tem v politično stranko razbija vsak hip spet konkurenca med delavci samimi. Toda ta organizacija nastaja vedno znova, močnejša, trdnejša, mogočnejša. Ta organizacija izsili priznanje posameznih delavskih interesov v obliki zakonov s tem, da izkorišča razkol med buržoazijo samo. Tako je bilo z zakonom o deseturnem delavniku v Angliji.

Spopadi stare družbe vobče v mnogočem pospešujejo razvojni proces proletariata. Buržoazija je v večnem boju: sprva proti aristokraciji, pozneje proti tistim delom buržoazije same, katerih interesi prihajajo v protislovje z napredkom industrije; vedno proti buržoaziji vseh tujih dežel. V vseh teh bojih je buržoazija prisiljena, da apelira na proletariat, da uporablja njegovo moč in da ga tako priteguje v politično življenje. Buržoazija torej sama dovaja proletariatu elemente svoje lastne izobrazbe, to je orožje proti sami sebi.

Nadalje, kakor smo videli, peha razvoj industrije cele vrste vladajočega razreda v vrste proletariata ali pa vsaj ogroža njihove življenske pogoje. Tudi te skupine dovajajo proletariatu veliko množino elementov izobrazbe.

V časih pa, ko se razredni boj približuje odločitvi, dobi proces razkrajanja v vrstah vladajočega razreda, v vsej stari družbi, tako buren, tako oster značaj, da se majhen del vladajočega razreda odreče svojemu razredu in se pridruži revolucionarnemu razredu, razredu, ki nosi v svojih rokah bodočnost. Kakor je torej poprej del plemstva prešel k buržoaziji, tako prehaja sedaj del buržoazije k proletariatu in predvsem del buržuaznih ideologov, ki so se dokopali do teoretičnega razumevanja vsega zgodovinskega gibanja.

Od razredov, ki stoje danes buržoaziji nasproti, je edino proletariat resnično revolucionaren razred. Drugi razredi propadajo in propadejo z veliko industrijo, proletariat je njen lastni proizvod.

Srednji stanovi, mali industrialec, mali trgovec, rokodelec, kmet - vsi se bore proti buržoaziji, da bi si kot srednji stan rešili svoj obstoj pred propadom. Srednji stanovi torej niso revolucionarni, temveč konservativni. Še več, reakcionarni so, kolo zgodovine skušajo zavrteti nazaj. Če pa so revolucionarni, so le zato, ker jih čaka prehod v vrste proletariata, torej ne branijo svojih sedanjih, temveč bodoče interese, zapuščajo svoje stališče, da bi se postavili na stališče proletariata.

Lumpenproletariat, to pasivno gnilobo najnižjih plasti stare družbe, potisne proletarska revolucija tu in tam v gibanje, toda po vsem svojem življenskem položaju je prej pripravljen, da se prodaja za reakcionarne spletke.

Življenski pogoji stare družbe so že uničeni v življenskih pogojih proletariata. Proletarec nima lastnine, njegov odnos do žene in otrok nima več nič sorodnega z buržoaznim družinskim odnosom; moderno industrijsko delo, moderno podjarmljenje kapitalu, ki je enako v Angliji kakor v Franciji, v Ameriki kakor v Nemčiji, mu je odvzelo ves narodni značaj. Zakoni, morala, religija - so zanj le buržuazni predsodki, za katerimi se skrivajo buržuazni interesi.

Vsi poprejšnji razredi, ki so si osvojili gospostvo, so si skušali obvarovati svoj že pridobljeni življenski položaj s tem, da so podvrgli vso družbo pogojem svojega pridobivanja. Proletarci si lahko osvoje družbene proizvajalne sile le, če odpravijo svoj dosedanji način prisvajanja in s tem ves dosedanji način prisvajanja. Proletarci nimajo nič svojega, kar naj bi si zavarovali, uničiti morajo vse, kar je doslej zagotavljalo in varovalo privatno lastnino.

Vsa dosedanja gibanja so bila gibanja manjšin ali v interesu manjšin. Proletarsko gibanje je samostojno gibanje ogromne večine v interesu ogromne večine. Proletariat, najnižja plast sedanje družbe, se ne more dvigniti, se ne more zravnati, ne da bi pognal v zrak vso vrhnjo stavbo plasi, ki tvorijo oficialno družbo.

Čeprav ne po vsebini, pa je po obliki boj proletariata proti buržoaziji sprva nacionalni boj. Proletariat slehrne dežele mora seveda najprej napraviti konec svoji lastni buržoaziji.

S tem, da smo orisali najsplošnejše razvojne faze proletariata, smo spremljali bolj ali manj prikrito državljansko vojno v krilu sedanje družbe do točke, ko preide ta vojna v odkrito revolucijo in si proletariat z nasilnim strmoglavljenjem buržoazije ustanovi svoje gospostvo.

Vsa dosedanja družba je temeljila - kakor smo videli - na nasprotju med zatirajočimi in zatiranimi razredi. Da pa je mogoče neki razred zatirati, mu je treba zagotoviti pogoje, v katerih lahko životari vsaj po suženjsko. Tlačan se je v tlačanstvu dokopal do članstva v komuni, prav tako kakor se je malomeščan pod jarmom fevdalističnega absolutizma dokopal do buržuja. Nasprotno pa se moderni delavec pogreza čedalje globje pod življenske pogoje lastnega razreda, namesto da bi se z napredovanjem industrije dvigal. Delavec postane pavper in pavperizem se razvija še hitreje kakor prebivalstvo in bogastvo. S tem se jasno očituje, da buržoazija ni sposobna, da bi še dalje ostala vladajoči razred družbe in vsiljevala družbi za regulirajoči zakon življenske pogoje svojega razreda. Buržoazija ni sposobna vladati, ker ni sposobna zagotoviti svojemu sužnju obstoja niti v mejah njegovega suženjstva, ker je primorana dopustiti, da zdrkne v tak položaj, ko ga mora buržoazija preživljati, namesto da bi jo on preživljal. Družba ne more več živeti pod njo, to je njenega življenja ni več mogoče spraviti v sklad z družbo.

Bistveni pogoj za obstoj in gospostvo buržoaznega razreda je kopičenje bogastva v rokah privatnikov, formiranje in pomnoževanje kapitala; pogoj kapitala je mezdno delo. Mezdno delo temelji izključno na medsebojni konkurenci delavcev. Napredek industrije, katerega nosilec je buržoazija, ne da bi to hotela in ne da bi se mu upirala, postavlja na mesto izoliranja delavcev s konkurenco njihovo revolucionarno združevanje z asociacijo. Z razvojem velike industrije se torej buržoaziji spodmika sam temelj, na katerem proizvaja in si prisvaja proizvode. Buržoazija proizvaja predvsem lastnega grobarja. Njen propad in zmaga proletariata sta enako neogibna.


PROLETARCI IN KOMUNISTI

V kakšnem odnosu so komunisti do proletarcev nasploh?

Komunisti niso kakšna posebna stranka v odnosu do drugih delavskih strank.

Nimajo nobenih od interesov vsega proletariata ločenih interesov.

Ne postavljajo nobenih posebnih načel, po katerih bi hoteli oblikovati proletarsko gibanje.

Komunisti se razlikujejo od drugih proletarskih strank le po tem, da na eni strani poudarjajo in uveljavljajo v različnih nacionalnih bojih proletarcev skupine, od narodnosti neodvisne interese vsega proletariata, na drugi strani pa po tem, da zastopajo na različnih razvojnih stopnjah, ki jih preživlja boj med proletariatom in buržoazijo, vselej interese celotnega gibanja.

Komunisti so torej v praksi najodločnejši del delavskih strank v vseh deželah, tisti del, ki žene gibanje vedno dalje in dalje; v teoretičnem pogledu imajo pred ostalo proletarsko množico to prednost, da poznajo pogoje, potek in splošne rezultate proletarskega gibanja.

Najbližji smoter komunistov je isti kakor vseh drugih proletarskih strank: formiranje proletariata v razred, strmoglavljenje boržuaznega gospostva, osvojitev politične oblasti po proletariatu.

Teoretične teze komunistov nikakor ne temelje na idejah, ki jih je iznašel ali odkril ta ali oni poboljševalec sveta.

Te teze so le splošni izrazi dejanskih odnosov obstoječega razrednega boja, pred našimi očmi potekajočega zgodovinskega gibanja. Odprava dosedanjih lastninskih odnosov ni nič za komunizem posebno značilnega.

Vsi lastninski odnosi so bili podvrženi nepretrganim zgodovinskim menam, nepretrganim zgodovinskim spremembam.

Francoska revolucija je naprimer odpravila fevdalno lastnino v korist buržoazne lastnine.

Kar je značilno za komunizem, ni odprava lastnine na sploh, temveč odprava buržoazne lastnine.

Moderna buržoazna privatna lastnina pa je zadnji in najpopolnejši izraz proizvajanja in prisvajanja proizvodov, ki temelji na razrednih nasprotjih, na izkoriščanju človeka po človeku.

V tem smislu lahko strnejo komunisti svojo teorijo v izrazu: odprava privatne lastnine.

Nam komunistom so očitali, da hočemo odpraviti osebno pridobljeno, z lastnim delom pridelano lastnino: lastnino, ki je podlaga vsaki osebni svobodi, dejavnosti in samostojnosti.

Z lasnim delom pridelana, pridobljena, z lastnim delom zaslužena lastnina! Mar govorite o lastnini male buržoazije, malih kmetov, ki je bila predhodnica buržoazne lastnine? Te nam ni treba odpravljati, razvoj industrije jo je odpravil in jo vsak dan odpravlja.

Ali pa govorite o moderni buržoazni privatni lastnini?

Mar ustvarja mezdno delo, delo proletarca, proletarcu lastnino? Nikakor ne. To delo ustvarja kapital, to je lastnino, ki izkorišča mezdno delo, lastnino, ki se more množiti le s pogojem, da poraja novo mezdno delo, da bi ga znova izkoriščala. Lastnina je v svoji današnji obliki osnovana na nasprotju med kapitalom in mezdnim delom. Oglejmo si obe strani tega nasprotja.

Biti kapitalist pomeni zavzemati v proizvodnji ne le zgolj osebni, temveč tudi družbeni položaj. Kapital je skupni proizvod in ga je mogoče spraviti v gibanje le s skupno dejavnostjo vseh članov družbe.

Kapital torej ni osebna sila, kapital je družbena sila.

Če se torej kapital spremeni v skupno, vsem članom družbe pripadajočo lastnino, tedaj se ne spremeni osebna lastnina v družbeno lastnino. Le družbeni značaj lastnine se spremeni. Lastnina izgubi svoj razredni značaj.

Preidimo k mezdnemu delu.

Povprečna cena mezdnega dela je minimum delavske mezde, to je vsota življenskih sredstev, ki so potrebna, da se delavec ohrani pri življenju kot delavec. Kar si torej mezdni delavec prisvaja s svojo dejavnostjo, zadostuje le zato, da reproducira svoje golo življenje. Nikakor nočemo odpraviti tega osebnega prisvajanja delovnih proizvodov, potrebnih za reprodukcijo neposrednega življenja, prisvajanja, ki ne daje nobenega čistega pribitka, ki bi mogel dati oblast nad tujim delom. Odpraviti hočemo le bedni značaj tega prisvajanja, zaradi katerega živi delavec le za to, da pomnožuje kapital, in živi le toliko, kolikor zahtevajo interesi vladajočega razreda.

V buržuazni družbi je živo delo le sredstvo za povečanje nakopičenega dela. V komunistični družbi je nakopičeno delo le sredstvo za popolnejše, bogatejše, naprednejše življenje delavcev.

V buržoazni družbi gospoduje torej preteklost nad sedanjostjo, v komunistični družbi sedanjost nad preteklostjo. V buržoazni družbi je kapital neodvisen in oseben, medtem ko je dejavni posameznik odvisen in brezoseben.

In odpravo tega odnosa imenuje buržoazija odpravo osebnosti in svobode! Po pravici. Vsekakor gre za odpravo buržoazne osebnosti, buržoazne neodvisnosti in buržoazne svobode.

Za svobodo imamo v mejah sedanjih buržoaznih proizvodnih odnosov svobodno trgovino, svobodni nakup in svobodno prodajo.

Toda če propade trgovanje, propade tudi svobodno trgovanje. Fraze o svobodnem trgovanju imajo prav tako kakor vse druge visokodoneče fraze naše buržoazije o svobodi sploh smisel le, kolikor gre za nesvobodno trgovanje, kolikor gre za zasužnjenega meščana srednjega veka, ne pa v odnosu do komunistične odprave trgovanja, buržoaznih proizvodnih odnosov in buržoazije same.

Strah in groza vas obhajata ob misli, da hočemo odpraviti privatno lastnino. Toda v današnji vaši družbi je privatna lastnina za devet desetin njenih članov odpravljena; buržoazna lastnina obstaja prav zato, ker za devet desetin ne obstaja. Očitate nam torej, da hočemo odpraviti lastnino, katere nujni pogoj je, da ostane velikanska večina družbe brez lastnine.

Skratka, očitate nam, da hočemo odpraviti vašo lastnino. Vsekakor, to hočemo.

Od trenutka dalje, ko se delo ne more več spreminjati v kapital, denar, zemljiško rento, skratka, v družbeno silo, ki jo je mogoče monopolizirati, to je od trenutka dalje, ko se osebna lastnina ne more več prevračati v buržoazno lastnino, od tistega trenutka dalje trdite vi, da je osebnost odpravljena.

Priznavate torej, da ne razumete pod osebnostjo nikogar drugega kakor buržuja, buržoaznega lastnika. To osebnost je pa vsekakor treba odpraviti.

Komunizem ne jemlje nikomur moči, prisvajati si družbene proizvode, jemlje le moč, spravljati s tem prisvajanjem tuje delo pod svoj jarem.

Ugovarjali so, češ da se bo z odpravo privatne lastnine nehala vsaka dejavnost in da bo zavladala splošna lenoba.

Potemtakem bi morala buržoazna družba že zdavnaj propasti zaradi lenobe, kajti tisti, ki v tej družbi delajo, ne pridobivajo, in tisti ki v tej družbi pridobivajo, ne delajo. Vsi ti pomisleki izzvenijo v tavtogijo, češ da ni več mezdnega dela, kakor hitro ni več kapitala.

Vse ugovore, ki so bili naperjeni proti komunističnemu načinu prisvajanja in proizvodnje materialnih proizvodov, so naperili tudi na prisvajanje in proizvodnjo duhovnih proizvodov. Kakor je za buržuja prenehanje razredne lastnine prenehanje proizvodnje same, tako je zanj prenehanje razredne omike identično s prenehanjem omike nasploh.

Omika, katere izgubo objukuje, je za ogromno večino preobrazba v pritiklino stroja.

Toda ne prepirajte se z nami, ko merite odpravo buržoazne lastnine s svojimi buržoaznimi pojmi o svobodi, izobrazbi, pravu itd. Vaše ideje same so proizvodi boržuaznih proizvodnih in lastninskih odnosov, kakor je vaše pravo le za zakon proglašena volja vašega razreda, volja, ki ji je vsebina določena z materialnimi živjenskimi pogoji vašega razreda.

Tako pristransko pojmovanje, zaradi katerega pretvarjate svoje proizvodne in lastninske odnose iz zgodovinskih, med proizvodnjo nastajajočih in minevajočih odnosov v večne prirodne in razumske zakone - je sploh pojmovanje vseh propadlih vladajočih razredov. To, kar razumete, kadar gre za antično lastnino, to, kar razumete, kadar gre za fevdalno lastnino, tega vi ne smete več razumeti, kadar gre za buržoazno lastnino.

Odprava družine! Celo skrajni radikali se razburjajo zaradi te gnusne namere komunistov.

Na čem temelji današnja, buržoazna lastnina? Na kapitalu, na privatnem pridobivanju. Do kraja razvita obstaja le za buržoazijo; svoje dopolnilo pa nahaja v tem, da sili živeti proletarca, ne da bi si ustvaril, in v javni prostituciji.

Buržoazna družina bo seveda izginila, kadar bo izginilo to njeno dopolnilo, in oba bosta izginila, kadar bo izginil kapital.

Ali nam očitate, da hočemo odpraviti izkoriščanje otrok po nihovih starših? Priznavamo ta zločin.

Toda pravite, da odpravljamo najbolj prisrčne odnose s tem, da zamenjujemo domačo vzgojo z družbeno.

Mar ne določa tudi vaše vzgoje družba? Mar je ne določa z družbenimi odnosi, v katerih vi vzgajate, s posrednim ali neposrednim vmešavanjem družbe, s šolo itd.? Komunisti niso izumitelji vpliva družbe na vzgojo; spreminjajo le njen značaj, odtegujejo jo vplivu vladajočega razreda.

Buržoazne fraze o družini in vzgoji, o prisrčnem odnosu med starši in otroki postajajo tem gnusnejše, čim bolj se zaradi velike industrije trgajo med proletariatom vse družinske vezi in se otroci pretvarjajo v navaden trgovski predmet in delovno orodje.

Toda vi komunisti hočete uvesti skupnost žena - kriči proti nam v zboru vsa buržoazija.

Buržuj vidi v svoji ženi zgolj proizvajalno orodje. Čuje, da se bodo izkoriščala proizvajalna sredstva skupno in si seveda ne more misliti nič drugega kakor to, da bo zadela ta usoda skupnega izkoriščanja tudi žene.

Buržuj ne sluti, da gre ravno za to, da se odpravi tak položaj žene, v katerem je žena zgolj proizvajalno orodje.

Sicer pa ni nič smešnejšega kakor to silno moralno zgražanje naših buržujev nad oficialno skupnostjo žena, ki jo baje uvajajo komunisti. Komunistom skupnosti žena ni treba uvajati, ta skupnost je skoraj vedno obstajala.

Našim buržujem, ki se ne zadovoljujejo s tem, da so jim na voljo žene in hčere njihovih proletarcev - da o oficialni prostituciji sploh ne govorimo - je v največjo zabavo to, da si medsebojno zapeljujejo zakonske žene.

Buržoazni zakon je v resnici skupnost zakonskih žena. Komunistom bi človek kvečemu lahko očital, da hočejo namesto hinavsko prikrite skupnosti žena uvesti oficialno. Sicer pa je samo po sebi umevno, da bo z odpravo sedanjih proizvodnih odnosov izginila tudi iz teh odnosov izvirajoča skupnost žena, to je oficialna in neoficialna prostitucija.

Komunistom so nadalje očitali, da hočejo odpraviti domovino, narodnost.

Delavci nimajo domovine. Ne moreš jim vzeti, česar nimajo. Ker si mora proletariat izbojevati najprej politično oblast, ker se mora dvigniti na stopnjo nacionalnega razreda in se konstituirati kot narod, je tudi sam še nacionalen, čeprav nikakor ne v buržoaznem smislu.

Nacionalne posebnosti in nasprotja med narodi izginjajo čedalje bolj že z razvojem buržoazije, s svobodno trgovino, s svetovnim trgom, z enakostjo industrijske proizvodnje in njej ustrezajočih življenskih odnosov.

Gospostvo proletariata bo povzročilo, da bodo še bolj izginjala. Združena akcija - vsaj civiliziranih dežel - je eden od prvih pogojev njegove osvoboditve.

Kolikor bo odpravljeno izkoriščanje človeka po človeku, toliko bo odpravljeno izkoriščanje naroda po narodu.

Ko izginejo nasprotja med razredi v narodu samem, izgine tudi sovražno stališče naroda do naroda.

Obtožbe proti komunizmu z religioznih, filozofskih in sploh ideoloških stališč ne zaslužijo, da bi jih obširneje obravnavali.

Mar je potrebna posebna modrost, da bi razumeli, da se z življenskimi razmerami ljudi, z njihovimi družbenimi odnosi, z njihovo družbeno bitjo spreminjajo tudi njihove ideje, nazori in pojmi, skratka, tudi njihova zavest?

Kaj dokazuje zgodovina idej drugega kakor to, da se duhovna proizvodnja spreminja z materialno proizvodnjo? Vladajoče ideje neke dobe so bile vselej le ideje vladajočega razreda.

Govorimo o idejah, ki revolucionirajo vso družbo; s tem izražamo le dejstvo, da so se v okviru stare družbe izoblikovali elementi nove družbe, da gre vzporedno z razkrajanjem starih življenskih odnosov razkroj starih idej.

Ob zatonu starega sveta je krščanska religija premagala stare religije. Ko so v 18. stoletju krščanske ideje podlegle idejam prosvetljenstva, se je fevdalna družba borila na življenje in smrt s tedaj revolucionarno buržoazijo. Ideje o svobodi vesti in religije so izražale le gospostvo svobodne konkurence na področju znanosti.

"Toda," bo kdo rekel, "religiozne, moralne, filozofske, politične, pravne ideje itd. so se vsekakor zgodovinskem razvoju spreminjale. Religija, morala, filozofija, politika, pravo pa so se v teh spremembah ohranile.

Poleg tega obstajajo večne resnice, kakor svoboda, pravičnost itd., ki so skupne vsem družbenim oblikam. Komunizem pa odpravlja večne resnice, odpravlja religijo, moralo, namesto da bi ju na novo oblikoval, komunizem je torej v protislovju z vsem dosedanjim zgodovinskim razvojem.

Na kaj se reducira ta obtožba? Zgodovina vse dosedanje družbe se je gibala v razrednih nasprotjih, ki so imela v različnih dobah različne oblike.

Kakršna koli pa je bila oblika teh nasprotij, izkoriščanje enega dela družbe po drugem je dejstvo, ki je skupno vsem minulim stoletjem. Nič čudnega torej, da se giblje družbena zavest vseh stoletij, kljub vsej mnogovrstnosti in razlikam, v določenih skupnih oblikah, v oblikah zavesti, ki se popolnoma razkroje le tedaj, ko popolnoma izgine razredno nasprotje.

Komunistična revolucija je najradikalnejši prelom s tradicionalnimi lastninskimi odnosi; nič čudnega, da se izvrši med njenim razvojem najradikalnejši prelom s tradicionalnimi idejami.

Pa pustimo ugovore buržoazije proti komunizmu.

Že zgoraj smo videli, da je prvi korak v delavski revoluciji ta, da se proletariat povzpne v vladajoči razred, da si pribori demokracijo.

Proletariat bo uporabil svojo politično oblast za to, da bo iztrgal buržoaziji postopoma ves kapital, da bo centraliziral vsa proizvajalna orodja v rokah države, to je v rokah proletariata, ki se je organiziral kot vladajoči razred, in da bo kar najhitreje povečal množino proizvajalnih sil.

To se seveda sprva lahko zgodi le z despotskim poseganjem v lastninsko pravico in buržoazne proizvodne odnose, z ukrepi torej, ki se zde ekonomsko nezadostni in nevzdržni, ki pa prerastejo med gibanjem sami sebe in so neogibni kot sredstvo za prevrat vsega proizvajalnega načina. Ti ukrepi bodo seveda v različnih deželah različni.

V najnaprednejših deželah pa se bodo vendarle dali uporabiti naslednji ukrepi:

1. ekspropriacija zemljiške lastnine in uporaba zemljiške rente za državne izdatke;

2. visok progresivni davek;

3. odprava dednega prava;

4. zaplemba lastnine vsem emigrantom in upornikom;

5. centralizacija kredita v rokah države s pomočjo narodne banke z državnim kapitalom in izključnim monopolom;

6. centralizacija prometa v rokah države;

7. pomnožitev državnih tovarn, proizvajalnih orodij, krčenje in izboljševanje zemljišč po enotenem načrtu;

8. enaka delovna obveznost za vse, ustanovitev industrijskih armad, posebno za kmetijstvo;

9. združitev kmetijskih obratov z industrijskimi; izvedba ukrepov, da se postopoma odstrani razlika med mestom in deželo.

10. javna in brezplačna vzgoja vseh otrok. Odprava tovarniškega dela otrok v današnji obliki. Združitev vzgoje z materialno proizvodnjo itd.

Ko bodo med razvojem izginile razredne razlike in se bo vsa proizvodnja koncentrirala v rokah združenih posameznikov, bo izgubila javna oblast politični značaj. Politična oblast v pravem smislu je organizirana oblast enega razreda za zatiranje drugega razreda. Ko se bo proletariat v boju proti buržoaziji nujno združil v razred, ko bo postal z revolucijo vladajoči razred in ko bo kot vladajoči razred nasilno odpravil tudi stare proizvodne odnose, bo s temi proizvodnimi odnosi vred odpravil tudi pogoje za obstoj razrednih nasprotij, razrede sploh in s tem tudi svoje lastno razredno gospostvo.

Na mesto stare buržoazne družbe z njenimi razredi in razrednimi nasprotji bo stopila asociacija, v kateri bo svobodni razvoj vsakega posameznika pogoj za svobodni razvoj vseh.


SOCIALISTIČNA IN KOMUNISTIČNA LITERATURA


1. Reakcionarni socializem


a) Fevdalistični socializem

Francoska in angleška aristokracija je bila po svojem zgodovinskem položaju določena za to, da piše pamflete proti moderni boržuazni družbi. V francoski julijski revoluciji leta 1830, v angleškem gibanju za reformo je še enkrat podlegla osovraženemu parveniju. O kakem resnem političnem boju ni moglo biti več govora. Le literarni boj ji je še preostal. Pa tudi na literarnem področju so postale stare fraze iz restavracijske dobe nemogoče. Da bi vzbudila simpatije, je morala aristokracija na videz pozabiti svoje interese in formulirati obtožnico proti buržoaziji le v interesu izkoriščanega delavskega razreda. Tako si je pripravila zadoščenje, da je smela peti sramotilne pesmi o svojem novem gospodarju in mu prišepetavati na uho bolj ali manj zlovešče prerokbe.

Na ta način je nastal fevdalistični socializem, na pol žalostinka, na pol pravljica; na pol odmev preteklosti, na pol grozeča napoved prihodnosti, ki je včasih zadeval buržoazijo v srce s trpko, duhovito uničujočo sodbo, vselej pa je učinkoval komično zaradi popolne nesposobnosti, da bi razumel tek moderne zgodovine.

Proletarsko beraško malho so vihteli v roki kakor zastavo, da bi potegnili ljudstvo za seboj. Kadar koli pa jim je ljudstvo sledilo, je zagledalo na njihovih zadnjicah stare fevdalne grbe ter se je z glasnim in nespoštljivim krohotom razbežalo.

Tak prizor sta zaigrala del francoskih legitimistov in "Mlada Anglija".

Če fevdalci dokazujejo, da je bil njihov način izkoriščanja drugačen kakor buržoazno izkoriščanje, tedaj le pozabljajo, da so izkoriščali v popolnoma drugačnih in zdaj preživelih okoliščinah in pogojih. Če dokazujejo, da pod njihovim gospostvom ni bilo modernega proletariata, tedaj le pozabljajo, da je bila ravno moderna buržoazija nujni poganjek njihovega družbenega reda.

Sicer pa tako malo prikrivajo reakcionarni značaj svoje kritike, da je njihova glavna obtožba proti buržoaziji prav ta, češ da se pod njenim režimom razvija razred, ki bo pognal ves stari družbeni red v zrak.

Buržoaziji očitajo mnogo bolj, da ustvarja revolucionarni proletariat, kakor pa to, da sploh ustvarja proletariat.

Zato sodelujejo v politični praksi pri vseh nasilnih ukrepih proti delavskemu razredu, v navadnem življenju pa se kjub vsem svojim napihnjenim frazam nič ne branijo pobirati zlata jabolka in zamenjavati zvestobo, ljubezen in čast za barantanje z ovčjo kožo, peso in žganjem.

Kakor je župnik vedno hodil prijateljsko s fevdalcem, tako tudi cerkveni socializem s fevdalnim.

Nič lažjega kakor krščanski asketizem socialistično prebarvati. Mar ni tudi krščanstvo grmelo proti privatni lastnini, proti zakonski zvezi, proti državi? Mar ni namesto njih pridigalo dobrodelnost in beraštvo, celibat in zatiranje mesenosti, samostansko življenje in cerkev. Krščanski socializem je le blagoslovljena voda, s katero cerkev blagoslavlja aristokratsko togoto.


b) Malomeščanski socializem

Fevdalna aristokracija ni edini razred, ki ga je buržoazija strmoglavila in katerega življenski pogoji so v moderni buržoazni družbi shirali ter odmrli. Srednjeveško svobodno meščanstvo in mali kmečki stan sta bila predhodnika moderne buržoazije. V industrijsko in trgovsko manj razvitih deželah životari ta razred še dalje poleg razvijajoče se buržoazije.

V deželah, kjer se je razvila moderna civilizacija, je nastalo novo malomeščanstvo, ki niha med proletariatom in buržoazijo in ki kot dopolnilni del buržoazne družbe nastaja vedno znova; njene člane pa konkurenca nenehno peha v vrste proletariata in ti sami vidijo, kako se z razvojem velike industrije približuje trenutek, ko bodo kot samostojen del moderne družbe popolnoma izginili in jih bodo v trgovini, manufakturi, kmetijstvu zamenjali pazniki in služinčad.

V deželah, kakršna je Francija, kjer tvori kmečko ljudstvo mnogo več kakor polovico prebivalstva, je bilo naravnano, da so pisatelji, ki so nastopali za proletariat proti buržoaziji, v svoji kritiki buržoaznega režima uporabljali merilo malega buržuja in malega kmeta in da so se zavzemali za delavce s stališča male buržoazije. Tako je nastal malomeščanski socializem. Sismondi je vodilni mož te literature, ne le za Francijo, temveč tudi za Anglijo.

Ta socializem je zelo ostroumno razčlenil protislovja v modernih proizvodnih odnosih. Razgalil je hinavska olepševanja ekonomistov. Neovrženo je dokazal uničujoče učinke strojev in delitve dela, koncentracijo kapitala in zemljiške lastnine, hiperprodukcijo, krize, nujni propad malih buržujev in kmetov, bedo proletariata, anarhijo v proizvodnji, kričeče nesorazmerje v delitvi bogatsva, industrijsko uničevalno vojno med narodi, razkroj starih običajev, starih družinskih odnosov, starih narodnosti.

Po svoji pozitivni vsebini pa hoče ta socializem ali obnoviti stara proizvajalna in menjalna sredstva in z njimi stare lastninske odnose ter staro družbo, ali pa hoče znova nasilno vkleniti moderna proizvajalna in menjalna sredstva v okvir starih lastninskih odnosov, katere so ta sredstva razbila, katere so morala razbiti. V obeh primerih je ta socializem reakcionaren in utopičen hkrati.

Cehovsko v manufakturi in patriarhalno gospodarstvo na deželi - to sta njegovi zadnji besedi.

V svojem nadaljnem razvoju je ta smer izzvenela v strahopetno mijavkanje.

c) Nemški ali "pravi" socializem

Francoska socialistična in komunistična literatura, ki sta nastali pod pritiskom vladajoče buržoazije, in je literarni izraz boja proti temu gospostvu, je našla svojo pot v Nemčijo ravno v času, ko je buržoazija pravkar začela svoj boj proti fevdalnemu absolutizmu.

Nemški filozofi, polfilozofi in lepoumni duhovi so željno pograbili to literaturo in pozabili le, da takrat, ko so priromali ti spisi, niso hkrati priromale iz Francije v Nemčijo tudi francoske življenske razmere. V nemških razmerah je izgubila francoska literatura ves neposredno praktični pomen in je privzela čisto literarno podobo. Zato ni mogla biti nič drugega ko jalova špekulacija o uresničenju človeškega bistva. Tako so imele zahteve prve francoske revolucije za nemške filozofe 18. stoletja le ta smisel, da so bile zahteve "praktičnega razuma" na splošno, izrazi volje revolucionarne francoske buržoazije pa so pomenili v njihovih očeh zakone čiste volje, volje, kakršna naj bi bila, resnično človeške volje.

Delo nemških literatov je bilo izljučno v tem, da so spravili nove francoske ideje v sklad s svojo staro filozofsko vestjo - ali bolje - da so si prisvojili francoske ideje s svojega filozofskega stališča.

To prisvajanje se je izvršilo tako, kakor si sploh prisvojiš tuj jezik - s prevajanjem.

Znano je, kako so pisali menihi preko tekstov v rokopisih klasičnih del stare poganske dobe neokusne katoliške zgodbe svetnikov. Nemški literatje so ravnali s posvetno francosko literaturo ravno obratno. Svoj filozofski nesmisel so zapisali pod francoski original. Naprimer pod francosko kritiko denarnih odnosov so zapisali "odsvojitev človeškega bistva", pod francosko kritiko buržoazne države so zapisali "odprava gospostva abstraktno splošnega" itd.

Podtikanje teh filozofskih fraz pod francoska razpravljanja so krstili za "filozofijo dejanja", "pravi socializem", "nemško znanost socializma", "filozofsko utemeljitev socializma", itd..

Francosko socialistično-komunistično literaturo so na ta način dobesedno skopili. In ker je v rokah Nemca nehala izražati boj razreda proti razredu, si je bil Nemec v svesti, da je premagal "francosko enostranost", da zastopa namesto resničnih potreb potrebo po resnici in namesto interesov proletariata interese človeškega bistva, človeka nasploh, človeka, ki ne pripada nobenemu razredu in sploh nobeni stvarnosti, temveč le meglenim utvaram filozofske fantazije.

Ta nemški socializem, ki je imel svoje nebogljene šolske vaje za tako resne in svečane in je o njih tako sejmarsko trobil v svet, pa je vendarle polagoma izgubil svojo pedantsko nedolžnost.

Boj nemške, zlasti pruske buržoazije proti fevdalcem in absolutnemu kraljestvu, skratka, liberalno gibanje je postajalo resnejše.

"Pravemu" socializmu se je tako ponudila zaželena priložnost, da političnemu gibanju postavi nasproti socialistične zahteve, da je klical tradicionalno prekletstvo na liberalizem, na predstavniško državo, na buržoazno tiskovno svobodo, buržoazno konkureno, buržoazno pravo, buržoazno svobodo in enakost in da je ljudski množici pridigal, kako ne more pri tem buržoaznem gibanju nič pridobiti, pač pa lahko vse izgubi. Nemški socializem je pravočasno pozabil, da predpostavlja francoska kritika, katere prazen odmev je bil, moderno buržoazno družbo z ustrezajočimi materialnimi življenskimi pogoji in ustrezno politično konstrukcijo, to je same take pogoje, ki si jih je morala Nemčija šele pridobiti.

Služil je nemškim absolutističnim vladam in njihovemu spremstvu škofov, šomaštrov, kmetiskih plemičev in birokratov kot zaželeno strašilo proti buržoaziji, ki se je grozeče dvigala.

Bil je osladno dopolnilo trpkim udarcem z bičem in svinčenkam, s katerimi so te vlade sprejemale nemške delavske vstaje.

Če je postal "pravi" socializem na ta način orožje v rokah proti nemški buržoaziji, pa je zastopal tudi neposreden reakcionaren interes, interes nemškega malega meščanstva. V Nemčiji je malomeščanstvo, ki se je podedovalo iz 16. stoletja in ki se je poslej vedno znova pojavljalo v različni obliki, prava družbena podlaga obstoječih razmer.

Njegova ohranitev pomeni ohranitev obstoječih nemških razmer. To malomeščanstvo se boji, da mu prinašata industrija in politično gospostvo buržoazije beizbežen propad, na eni strani zaradi koncentracije kapitala, na drugi strani zaradi porajanja revolucionarnega proletariata. Zdelo se mu je, da ubija "pravi" socializem dve muhi na en mah. Širil se je kakor kuga.

Oblačilo, stkano iz špekulativne pajčevine, vezano z lepoumnimi besednimi cvetkami, prepojeno s solzami sentimentalnega ganotja, to našopirjeno oblačilo, ki so z njim nemški socialisti ogrnili nekaj svojih mršavih "večnih resnic", je le povečalo razpečavanje njihovega blaga med občinstvom.

S svoje strani je nemški socializem čedalje bolj spoznaval svoj poklic, biti nadut zastopnik malega meščanstva.

Razglasil je nemški narod za normalni narod in nemškega filistrskega malomeščana za normalnega človeka. Vsaki njegovi podlosti je dal skrit, višji, socialistični smisel, ob katerem je vsaka podlost pomenila svoje nasprotje. Bil je do konca dosleden s tem, da je neposredno nastopil proti "surovo destruktivni" struji komunizma in razglasil svojo nepristransko vzvišenost nad vsemi razrednimi boji. Z zelo redkimi izjemami pripada vse, kar kroži tako imenovanih socialističnih in komunističnih spisov po Nemčiji, področju te umazane, pomehkužene literature.


2. Konservativni ali buržoazni socializem

Del buržoazije želi odpraviti socialne neprilike zato, da bi zagotovili obstoj buržoazne družbe.

Sem spadajo: ekonomisti, filantropi, humanitarci, izboljševalci položaja delovnih razredov, organizatorji dobrodelnih društev, člani društev za zaščito živali, ustanovitelji društev treznosti, zakotni reformatorji vseh mogočih vrst. In celo v cele sisteme so izdelali ta buržoazni socializem.

Za primer navajamo Proudhonovo "Filozofijo bede".

Socialistični buržuji hočejo življenske pogoje moderne družbe, toda brez bojev in nevarnosti, ki nujno izvirajo iz njih. Hočejo obstoječo družbo, toda brez elementov, ki jo revolucionirajo in razkrajajo. Hočejo buržoazno družbo brez proletariata. Buržoazija si predstavlja svet, ki mu vlada, seveda kot najboljši svet. Buržoazni socializem izdela to tolažilno predstavo v polovičen ali cel sistem. Če poziva proletariat, naj uresniči njegove sisteme in pride v novi Jeruzalem, tedaj zahteva v bistvu le, naj ostane proletariat v sedanji družbi, toda otrese naj se svojih osovraženih predstav o tej družbi.

Druga manj sistematična, le bolj praktična oblika socializma je skušala delavskemu razredu priskutiti vsako revolucionarno gibanje z dokazovanjem, da mu ne more koristiti ta ali ona politična sprememba, temveč le sprememba materialnih življenskih pogojev, ekonomskih odnosov. Pod spremembo materialnih življenskih pogojev, pa ta socializem nikakor ne razume odprave buržoaznih proizvodnih odnosov, ki je možna le po revolucionarni poti, temveč administrativna izboljšanja, ki so mogoča na podlagi teh proizvodnih odnosov, torej nič ne spremene odnosa med kapitalom in mezdnim delom, temveč zmanjšajo v najboljšem primeru buržoaziji stroške njenega gospostva in poenostavijo njeno državno gospodarstvo.

Svoj ustrezni izraz doseže buržoazni socializem šele tedaj, ko postane gola govorniška figura.

Svobodna trgovina! - v interesu delavskega razreda; zaščitne carine! - v interesu delavskega razreda; zapori v samici! - v interesu delavskega razreda: to je zadnja, edina resno mišljena beseda buržoaznega socializma.

Socializem buržoazije je prav v trditvi, da so buržuji - v interesu delavskega razreda.


3. Kritično-utopični socializem in komunizem.

Tu ne govorimo literaturi, ki je v vseh velikih modernih revolucijah izražala zahteve proletariata.

Prvi poizkusi proletariata, uveljaviti v dobi splošnega vznemirjena, v obdobju strmoglavljenja fevdalne družbe neposredno svoj lasni razredni interes, so se nujno izjalovili zaradi nerazvitosti proletariata samega kakor tudi zato, ker ni bilo materialnih pogojev za njegovo osvoboditev, pogojev, ki so ravno proizvod buržoazne dobe. Revolucionarna literatura, ki je spremljala ta prva gibanja proletariata, je po vsebini nujno reakcionarna. Oznanja splošni asketizem in grobo izenačevanje.

Pravi socialistični in komunistični sistemi, sistemi Saint-Simona, Fouriera, Owena itd., se pojavljajo v prvem nerazvitem obdobju boja med proletariatom in buržoazijo, ki smo ga prej opisali. ( Glej " Buržuji in proletarci".) Izumitelji teh sistemov vidijo sicer nasprotje med razredi kakor tudi delovanje razkrajajočih elementov v vladajoči družbi sami. Toda na strani proletariata ne opazijo nobene zgodovinske samodejavnosti, nobenega njemu svojstvenega političnega gibanja. Ker se razredno nasprotje razvija vzporedno z industrijo, zato tudi ne morejo najti materialnih pogojev za osvoboditev proletariata in iščejo socialno vedo, socialne zakone, da bi te pogoje ustvarili. Na mesto družbene dejavnosti mora stopiti njihova osebna iznajditeljska dejavnost, na mesto zgodovinskih pogojev za osvoboditev morajo stopiti fantastični pogoji, na mesto polagoma razvijajoče se organizacije proletariata v razred mora stopiti nalašč za to izmišljena organizacija družbe. Nadaljna svetovna zgodovina je zanje le še propaganda in praktična izvedba njihovih družbenih načrtov.

Sicer se zavedajo, da zastopajo v svojih načrtih predvsem interese delavskega razreda kot najbolj trpečega razreda. Le z vidika najbolj trpečega razreda obstaja zanje proletariat.

Nerazvita oblika razrednega kakor tudi njihov lastni življenski položaj pa povzročata, da se imajo za močno vzvišene nad tem razrednim nasprotjem. Izboljšati hočejo življenski položaj vsem članom družbe, tudi tistih, ki se jim najbolje godi. Zato apelirajo nepretrgoma na vso družbo brez razlike, da, zlasti še na vladajoči razred. Saj je treba njihov sistem le razumeti, da ga priznaš za najboljši možni načrt najboljše možne družbe.

Zato zametavajo vsako politično, zlasti vsako revolucionarno akcijo, doseči hočejo svoj cilj po mirni poti in poskušajo z majhnimi eksperimenti, ki seveda spodletujejo, in z močjo vzgleda utreti pot novemu družbenemu evangeliju.

V času, ko je proletariat še skrajno nerazvit, ko torej pojmuje tudi sam svoj položaj še na fantastičen način, izvira to fantastično opisovanje bodoče družbe iz njegovega prvega, slutenj polnega prizadevanja po splošni preobrazbi družbe.

Socialistični in komunistični spisi pa obstajajo tudi iz elementov kritike. Ti spisi napadajo vse osnove obstoječe družbe. Zato so prispevali izredno dragoceno gradivo za prosvetljevanje delavcev. Njihove pozitivne teze o bodoči družbi, naprimer odprava nasprotja med mestom in deželo, odprava družine, privatnega pridobivanja, mezdnega dela, razglašanje družbene harmonije, pretvorba države v golo vodstvo proizvodnje - vse te njihove teze izražajo le to, da bo odpadlo razredno, ki se šele začenja razvijati, ki ga poznajo šele v njegovi prvi brezoblični nedoločenosti. Te teze imajo zato še čisto utopičen smisel.

Pomen kritično-utopičnega socializma in komunizma je v obratnem sorazmerju z zgodovinskim razvojem. V isti meri kakor se razvija in oblikuje razredni boj, izgublja to fantastično dviganje iznad njega, to fantastično pobijanje razrednega boja vso praktično vrednost, vso teoretično upravičenost. Čeprav so bili torej začetniki teh sistemov v marsikakem pogledu revolucionarni, tvorijo vendar njihovi učenci reakcionarne sektaše. Trdno se oklepajo starih nazorev svojih učiteljev ne glede na nadaljni zgodovinski razvoj proletariata. Zato skušajo dosledno razredni boj spet omiliti in pomiriti nasprotja. Še vedno sanjajo o poizkusnem uresničenju svojih družbenih utopij, in morajo, da bi zgradili te gradove v oblakih apelirati na človekoljubje buržujskih src in denarnic. Polagoma padajo v kategorijo prej opisanih reakcionarnih ali konservativnih socialistov in se razlikujejo od njih le še po bolj sistematični pedantnosti in po fanatični prazni veri v čudežno moč svoje socialne znanosti.

Zato nastopajo z ogorčenjem proti vsakemu političnemu gibanju delavcev, ki se je, tako menijo, moglo poroditi le iz slepe nevere v novi evangelij.


ODNOS KOMUNISTOV DO RAZNIH OPOZICIJSKIH STRANK

Po tem, kar smo povedali v drugem poglavju, se samo po sebi razume odnos komunistov do drugih delavskih strank, torej njihov odnos do chartistov v Angliji in agrarnih reformistov v Severni Ameriki.

Komunisti se bore za dosego najbližjih ciljev in interesov delavskega razreda, toda v sedanjem gibanju zastopajo hkrati tudi prihodnost gibanja. V Franciji se pridružujejo komunisti socialistični-demokratični stranki proti konservativni in radikalni buržoazji, ne da bi se zato odrekli pravici, imeti kritičen odnos do fraz in iluzij, ki izvirajo iz revolucionarne tradicije.

V Švici podpirajo komunisti radikale, ne da bi prezrli, da sestoji ta stranka iz protislovnih elementov, deloma iz demokratičnih socialistov v francoskem smislu, deloma iz radikalnih buržujev.

Pri Poljakih podpirajo komunisti stranko, ki ima agrarno revolucijo za pogoj nacionalne osvoboditve, isto stranko, ki je leta 1864 zanetila krakovsko vstajo.

V Nemčiji se bori komunistična partija, kadar koli nastopa buržoazija revolucionarno, skupno z buržoazijo proti absolutni monarhiji, fevdalni zemljiški lastnini in malomeščanstvu.

Ne zamudi pa niti trenutka, da ne bi razvijala v delavcih čimbolj jasne zavesti o sovražnem nasprotju med buržoazijo in proletariatom, zato da bi mogli nemški delavci izkoristiti vse družbene in politične pogoje, ki jih mora buržoazija ustvariti s svojim gospostvom, tako kot svoje orožje proti buržoaziji, zato da bi se v Nemčiji po strmoglavljenju reakcionarnih razredov takoj začel boj proti buržoaziji sami.

Na Nemčijo obračajo komunisti svojo glavno pozornost, ker je Nemčija na pragu buržoazne revolucije in ker izvršuje ta prevrat v naprednejših pogojih evropske civilizacije na splošno in z veliko bolj razvitim proletariatom kakor Anglija v 17. stoletju in Francija v 18. stoletju, ker mora biti nemška buržoazna revolucija torej le neposredna predigra proletarske revolucije.

Skratka, komunisti podpirajo povsod vsako revolucionarno gibanje proti obstoječim družbenim in političnim razmeram.

V vseh teh gibanjih poudarjajo vprašanje lastnine, najsi privzame kakršno koli bolj ali manj razvito obliko, kot osnovno vprašanje gibanja.

Komunisti delajo končno povsod za združitev in sporazum demokratičnih strank vseh dežel.

Komunisti ne marajo skrivati svojih nazorov in namenov. Odkrito izjavljajo, da se dajo njihovi cilji doseči le z nasilnim prevratom vsega dosedanjega družbenega reda. Vladajoči razredi naj le trepetajo pred komunistično revolucijo. Proletarci nimajo v njej nič izgubiti razen svojih verig. Pridobe pa si lahko ves svet.

PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!


[ na početak | slovenački jezik | sadržaj | o autoru | kontakt ]

POBUNJENI UM web magazin (www.come.to/crveni), kontakt: proleter@email.com
Svako korišćenje, kopiranje i distribuiranje materijala je dozvoljeno, izuzev u komercijalne svrhe. Molimo vas da sačuvate oznaku izvora sa koga je materijal preuzet.