Make your own free website on Tripod.com
POBUNJENI UM - web magazin


PISMO SRBSKIM SOCIALISTOM
sa sajta In Defence of Marxism
datum: 29/03/01
Kliknite ovde za originalni tekst na engleskom jeziku, ili ovde za verziju na srpskom jeziku.

 

Razpad bivše Jugoslavanske federacije je bila katastrofa za vse njene državljane. V tem ni bilo nič naprednega. V vseh novonastalih državah so prišle na oblast nazadnjaške stranke. Tuđman na Hrvaškem ter Milošević v Srbiji ne branita interese hrvaških in srbskih delavcev. Podobno se godi v Bosni, Črni gori, Makedoniji in Sloveniji.

 

Vlade bivših jugoslovanskih republik so vodile ljudi v bratomorske vojne. Kaj so ljudje s tem pridobili? To je bila popolna katastrofa v vsakem pomenu besede.

 

Vzroke za razpad Jugoslavije lahko najdemo v gospodarski krizi, ki se je pričela v 80. letih, združeni s potezami zahodnega imperializma, ki je videl v tej krizi priložnost za razširitev območja svojega vpliva. Nemški imperializem na primer je pomagal Sloveniji in Hrvaški, da sta se odcepili od Jugoslavije. Kasneje je igral podobno umazano igro v Bosni.

 

Birokracija bivše komunistične partije je tu igrala podlo vlogo. Nezmožni rešiti gospodarsko krizo, ki je pustošila državo, so se zatekli k nacionalizmu, kot načinu ohranitve njihove oblasti. To je bila osnova za 10 letno krvavo vojno. Seveda so te vodje varno sedeli v svojih pisarnah, medtem ko so bili navadni delavci in mladina prisiljeni dvigniti orožje drug nad drugega. To je neodpustljiv zločin proti jugoslovanskemu prebivalstvu.

 

Desetletja po drugi svetovni vojni je Jugoslovanska federacija pod Titom dosegala opazno gospodarsko rast. Na tej osnovi so se rane iz preteklosti zacelile. Kakorkoli, marksisti  si ne morejo zatisniti oči pred resnično naravo Titovega režima in stalinizma na splošno. 

   

Ruska revolucija je leta 1917 ponesla rusko delavstvo na oblast. To je bila prva in edina prava socialistična revolucija v zgodovini. Sovjeti so bili pravi primer delavske demokracije. Na žalost sta zaostalost Rusije in osamljenje revolucije na samo eno državo privedla do Stalinove degeneracije. Birokratska klika si je nasilno prisvojila moč sovjetskega delavskega razreda in ustvarila spačeno predstavo socializma. Medtem ko je gospodarstvo ostalo v rokah države, je vodstvo prešlo iz rok delavstva v roke priviligirane državne birokracije. Pravi boljševiki so bili pobiti. Leta 1940 ni bil več živ nihče izmed boljševiških voditeljev, ki so 1917 vodili revolucijo, razen Stalina samega.

 

Birokracija, ki se je pojavila iz te kontra-revolucije, je imela svoje interese zoperstavljene delavskim. Kot rezultat je prišlo do nesmiselne enopartijske totalitarne diktature. Ob koncu druge svetovne, ko je rdeča armada korakala skozi vzhodno Evropo se je ta model prenesel tudi v te dežele.

 

To je imelo dvojni učinek. Po eni strani sta bila razlastitev kapitalistov in uvedba načrtovanega gospodarstva zelo napreden korak naprej. Toda po drugi strani tu ni šlo za pravo delavsko demokracijo. Nadzorstvo nad planom je bilo v rokah Stalinovih birokratov.

 

V Jugoslaviji so stvari potekale nekoliko drugače. Tito ni prišel na oblast zahvaljujoč ruski rdeči armadi, ampak zahvaljujoč lastnim partizanskim enotam. To ni bilo v skladu z načrti Stalina, ki se je na Jalti strinjal, da Jugoslavija ostane pod zahodnim območjem vpliva. Šlo je za del razdelitve Evrope med Rusijo in zahodom.

 

To je kasneje tudi privedlo do sporov med Titom ter Stalinom  in Jugoslavija je postala takoimenovana neuvrščena država. Kakorkoli, tu ni bilo osnovnih razlik med naravo Titovega režima in režima vzhodnoevropskih držav. Kljub govoru o delavskem samoupravljanju na tovarniški stopnji, je bil državni nadzor gospodarstva neomajno v rokah državne birokracije.

 

Leon Trotski, sovoditelj ruske revolucije z Leninom, (ki so ga kasneje ubili stalinovi agenti) je razložil, da birokracija na določeni stopnji zaustavi gospodarski razvoj. Leta 1936 je v svojem znanem delu Izdana revolucija razložil, kako bi birokracija sčasoma postala brezpogojna ovira razvoja prizvodnih sil in bi se na teh osnovah poskušala preobraziti v kapitalistični razred ter postala lastnik proizvodnih sredstev. Ta napoved se je natančno potrdila z dogodki v vzhodni Evropi leta 1989, v Rusiji leta 1991 in v Jugoslaviji skozi zadnjih deset let.

 

V Jugoslaviji je Tito razvil ustavo s katero je poskušal zagotoviti, da noben narod ne bo prevladoval nad drugim. Na tej osnovi je bila zgrajena federacija republik. To je vodilo v razvoj državnih birokracij, od katerih je vsaka imela svoje interese. Kolikor dolgo je ekonomija napredovala je ta struktura lahko obstala. Toda kakor hitro se je pričela ekonomska kriza, je vsaka državna birokracija začela igrati na karto nacionalizma. Birokrati so bili nesposobni rešiti krizo in da bi se obdržali, so začeli igrati na nacionalna čustva.

 

V 80. letih smo videli delavska gibanja proti vladi birokratov po vsej Jugoslaviji, od Slovenije pa do Kosova. Na žalost to gibanje ni imelo dobrega vodstva in neodvisne delavske stranke, zato je bilo poraženo. Na njegovem mestu je na vseh ravneh zrasla nacionalistična pošast.

 

Milošević in Tuđman sta vedela, da na osnovi birokratske oblasti ne bosta mogla rešiti Jugoslavije pred bolečo krizo, zato sta se odločila, da bosta lahko bolje ohranila svoj položaj, če odvrneta pozornost množic od resničnih socialnih in ekonomskih težav z valjenjem krivde na ostale narode. Tako so bili na Hrvaškem krivi Srbi, v Srbiji so bili krivi Hrvatje in kosovski Albanci, itd.

 

Brezobzirnost teh posameznikov je razvidna na primeru njihove razdelitve Bosne. Milošević in Tuđman sta se usedla za mizo in določevala kje naj bi potekala meja med srbsko in hrvaško-muslimansko federacijo, medtem ko je na stotine tisočev navadnih Srbov, Hrvatov in Muslimanov bilo »narodopisno« očiščenih na vseh ravneh.

 

Medtem ko so lokalni nacionalisti igrali svojo umazano igro, zahodni imperialisti niso brezdelno stali ob strani, temveč so sodelovali v razdelitvi. Nemci so spodbujali slovenske in hrvaške birokrate, da se odcepijo od federacije. ZDA so pomagale Hrvaški razviti vojsko ter ji celo svetovale, kako izpeljati »etnično čiščenje«. V procesu je bilo izganih iz Hrvaške nad 200 000 krajinskih Srbov. Milošević je storil bore malo, da bi jim pomagal. Italijanska vlada je igrala svojo vlogo s pritiski na črnogorsko vlado, češ naj podpre odcepitev Slovenije in Hrvaške. Norost se je nato razširila v Bosno z nadaljnimi razdejalnimi posledicami.

 

Najnovejša katastrofa, ki je udarila tisto kar je še ostalo od Jugoslavije, je bilo NATO-vo bomardiranje. NATO je pred Miloševićev režim postavil pogoje (Sporazum iz Rambouilleta), ki jih ne bi mogla sprejeti nobena država. Zahtevali so popoln dostop NATO-vih enot v vse dele Srbije. To je bilo enako preureditvi Srbije v NATO-vo kolonijo. Ko je Milošević zavrnil Rambouilletov sporazum, je NATO pričel z bombardiranjem. Izgovor je bil obramba kosovskih Albancev.

 

Sicer je res, da so bili Albanci pod Miloševićevim režimom diskriminirani, toda ozadje NATO-vega bombardiranja ni bilo »človekoljubje«. Na slepo so bombardirali navadne civilne tarče, bolnišnice, šole, televizijske postaje, mostove, železnice ter stanovanjska področja, ubijaje na tisoče nedolžnih Srbov in kosovskih Albancev. Hkrati niso preprečili pobojev kosovskih Albancev, ki so se kot rezultat bombardiranja dejansko stopnjevali.

 

Pravi vzrok bombardiranja je ta, da NATO-ve sile hočejo dominirati celotnemu Balkanu. Svoje gospodarske cilje hočejo vsiliti vsem balkanskim državam. Uničili so srbsko gospodarstvo vključno s Kosovom. Ustvarili so na stotisoče nezaposlenih in sedaj ponujajo t.i. »pomoč«, toda v zameno morajo balkanske države pospešiti privatizacijo. Zahodne multinacionalne družbe in banke želijo pokupiti še več dobičkonosnih področji gospodarstva in zapreti ostale. To je bil resnični cilj te vojne.

 

Pravi socialisti, marksisti smo nasprotovali bombardiranju že od samega začetka. Nasprotovali smo tudi razpadu Jugoslavije. Razložili smo, da bo takšen razpad vodil v nesrečo vseh vpletenih ljudi. Na žalost so se naša predvidevanja potrdila.

 

Toda za marksiste ni primerno jokanje nad nesrečo. Naša dolžnost je, da razumemo zakaj je do tega prišlo. Razumeti moramo zgodovinske, ekonomske, socialne in politične korenine te katastrofe.

 

Zgodovina je pokazala, da se lahko hrvaški, srbski, muslimanski, slovenski i.t.d. delavci združijo v skupnem boju. Kljub krutosti Četnikov in Ustašev v drugi svetovni vojni so se navsezadnje delavci križem Jugoslavije skupaj udeležili boja proti glavnemu sovražniku. Partizani so premagali Naciste in zgradili federacijo vseh ljudi.

 

V 80. smo videli zduženo gibanje vseh jugoslovanskih delavcev. Celo v temnih dnevih državljanske vojne v Bosni smo lahko videli sarajevski primer, kjer so se ljudje še zadnjič poskušali zoperstaviti nacionalistom na vseh področjih.

 

Edina rešitev pretresljive krize bivše Jugoslavije se skriva v združenem delavskem razredu. Delavci nimajo nobenega interesa se bojevati. Spori se bodo pojavljali vse dokler bo oblast v rokah birokratov in kapitalistov. Konec sedanjega konflikta ne pomeni konca vojne. Zopet lahko izbruhne v Črni gori ali Makedoniji.

 

Torej tako dolgo dokler se ne bo našla rešitev za izhod iz gospodarske krize, tako dolgo bosta razširjena brezposelnost in revščina in tako dolgo se bodo pojavljali etnični spori. Stalinizem je padel, a tudi kapitalizem ne ponuja nobene rešitve. Milošević je bil zaposlen s privatizacijo velikih gospodarskih sektorjev, da bi klika okoli njega dobila čim večji kos pogače. To je privedlo do zapiranja tovarn in visoke stopnje brezposelnosti. V Makedoniji in ostalih državah bivše Jugoslavije je situacija podobna.

 

Edini odgovor tiči v skupnem boju delavstva za socialistično preobrazbo vseh bivših jugoslovanskih republik. Na žalost je slika socializma v svetu popačena zaradi stalinističnih birokratov, ki so paradirali kot socialisti skoraj pol stoletja. Mnogi ljudje vidijo socializem samo v njegovi popačeni podobi, kjer klika priviligiranih birokratov vlada družbi. To pa nima nič opraviti s pravim socializmom. Pravi socializem pomeni, da delavci sami odločajo o svoji usodi. Pomeni državno načrtovanje gospodarstva toda z demokratičnim nadzorom delavcev samih.

 

Kakorkoli, boj za socializem ne sme biti omejen samo na bivšo Jugoslavijo. Vse balkanske države se soočajo z vrsto gospodarskih problemov. V vseh teh državah se bivši stalinistični birokrati trudijo preobraziti se v kapitaliste. Ta pot vodi balkanske ljudi v katastrofo. Zato je edina rešitev v ustanovitvi vse-balkanske socialistične federacije.

 

To bi bil korak naprej k vse-evropski socialistični federaciji in navsezadnje Svetovni socialistični federaciji. Tako kot je pokazala celo Sovjetska zveza, socializem ni mogoč samo v eni državi, tudi ne celo v veliki federaciji kot je bila Sovjetska zveza. Kapitalizem je mednarodni sistem in je lahko poražen le na mednarodnem prizorišču. Nobena država na svetu nima vseh surovin in sredstev, da bi se lahko razvijala neodvisno. Zaradi tega mora biti razvito načrtovano gospodarstvo.

 

Znotraj socialistične federacije so lahko krajevna sredstva uporabljena za blažitev vseh socialnih in ekonomskih težav, s katerimi se soočajo delavci, skozi načrtovano gospodarstvo. In znotraj takšne federacije bi vsakemu narodu bila zagotovljena avtonomija s pravico uporabljati svoj jezik in razvijati svojo kulturo brez kratenja pravic določenemu narodu. Na teh osnovah bi bratomorne vojne, katerim smo bili priča, končno bile stvar preteklosti. Ljudje bi lahko mirno živeli drug ob drugem.

 

Toda da bi lahko to dosegli je potrebno strmoglaviti vse sedanje režime balkanskih držav. Edina sila, ki lahko to doseže je delavski razred. Tragično je, da na Balkanu ne obstaja nobena politična stranka ali organizacija, ki bi branila izvirne ideje socializma. Naša dolžnost je, da zopet odkrijemo izvirno tradicijo marksizma in ponovno ustanovimo socialistično gibanje v tem delu Evrope. Rešitev za delavstvo se skriva v ustanovitvi marksistične organizacije čez celoten Balkan.

 

Ko bo balkansko delavstvo enkrat končno dojelo ideje pravega marksizma, ne bodo nikoli več dovolili razvoja etničnega sovraštva. Krvoločnosti, ki smo jim bili v preteklem obdobju priča, niso bile nikoli izvršene s strani delavcev in navadnih ljudi, temveč nazadnjaških in polvojaških enot na vseh straneh.

 

Delavci vseh dežel, združite se!   

 

 

In Defence of Marxism, 30. jun 1999.



[ na početak | slovenački jezik | sadržaj | o autoru | kontakt ]

POBUNJENI UM web magazin (www.come.to/crveni), kontakt: proleter@email.com
Svako korišćenje, kopiranje i distribuiranje materijala je dozvoljeno, izuzev u komercijalne svrhe. Molimo vas da sačuvate oznaku izvora sa koga je materijal preuzet.